Zakaj kolesarim

Vlado Miheljak

29. 5. 2020  |  Mladina 22  |  Dva leva

»Vsak totalitarizem ima svoje razbijaške horde, italijanski fašisti squadre, nemški nacisti sturm abteilung, slovenski komunisti bicikliste.«
— Nekdanji politik Marko Štrovs na Twitterju o kolesarski razbijaški hordi

»Odnos samooklicanih pehotnih in kolesarskih vard do slovenske policije je skrajno žaljiv. Organiziranje množičnih dogodkov v času epidemioloških ukrepov pa nezakonito in kaznivo. Pa čeprav poteka v spregi s 24ur. com in RTV SLO.«
— JJ meni, da je Štajerska varda skoraj tak problem kot kolesarji

»Ko se nekomu zamerite, na tlesk prileti novih petdeset ljudi, ki vas napadajo. Tako so delali pred več kot sedemdesetimi leti v Nemčiji. Takrat so ljudi pretepli na cesti, zdaj z njimi obračunavajo na Twitterju. In ravno zato so neodvisni mediji ključni za demokracijo v državi.«
— Aleksander Čeferin o proizvodnji sovražnikov ljudstva (Dnevnik, 23. 5. 2020)

Če se poigram z znamenito Marxovo samooznačitvijo, naslovljeno na Paula Lafarguea, češ »gotovo je, da nisem marksist« (»ce qu’il y a de certain c’est que moi, je ne suis pas marxiste«), bi lahko sebe označil s stavkom: »Eno pa je gotovo, da nisem biciklist.« Sem bolj kabinetski, če vam je ljubše, salonski človek. Ali če sprejmem Janševo kvalifikacijo: kaviar levičar oziroma kaviar socialist. Pa čeprav imam v resnici kavo rajši kot kaviar. In v roki raje kupico rdečega vina kot rdečo zastavo. A se niti kaviarja ne branim. Rdeče zastave pa se ne bojim, ker iz mladosti nimam nobenih travm, potlačenih neprijetnih spominov. Ravno zato, ker nisem bil fanatičen mladinec, mlad skojevec, pohodnik po komunističnih romarskih poteh, se mi ni bilo treba pritožiti nad krivično izključitvijo iz partije, ker vanjo nisem nikoli vstopil. A tudi če bi bil in bi delal vse to, me danes ne bi bilo sram. Ne bi tlačil spomina.

Da pa nas v ortopartijskem žargonu zmerjajo s kaviar socialisti, tako rekoč z »meščansko levico« tisti, ki so prehodili dolgo pot od Jajca do eksotičnih ali domačih golfističnih terenov, je ne le nespodobno, ampak groteskno. Saj se spomnite, kako je novi politični razred golfistov, golfkomunistov agitiral za grob poseg v krajino v Lipici. In kdo je na silo hotel vrtati luknje v lipicančevo domovanje? Tudi ekskomunist in kasnejši (ter medtem že bivši) član Janševe SDS Miha Brejc, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na FF navdušeno predaval Temelje splošnega ljudskega odpora SFRJ; hiperideološki predmet, ki je na svobodomiselno fakulteto pristajal približno tako kot golfistične luknje na lipicančeve pašnike. No, k sreči so krajinski strokovnjaki, okoljevarstveniki in kulturniki (zlasti angažirani Boris A. Novak) bizarno domislico preprečili.

Ker ima nekdo že več kot 30 let težave s samim seboj, s svojim napačnim življenjepisom in ker ne obvladuje svoje avtoritarne, fašistoidne osebnostne strukture, sem betežen in naveličan na stara leta prisiljen kolesariti. Nisem politični aktivist, in ko se aktiviram ali celo sedem na kolo, sem neizmerno jezen. Na tistega in tisto, ki me in kar me na kolo spravlja. Namreč ta nesrečnik, ta kreatura, za katero (plus tri soobtožene) smo pred tremi desetletji zastavljali javno besedo in pred vojaškim sodiščem demonstrirali čisto do vhoda v stavbo, ki sta ga stražila zmedena, prestrašena vojaka z zgolj osebnim orožjem, sedaj v slogu malih diktatorjev zapira ulice okrog parlamenta in pred vladno stavbo. Da bi realiziral svojo averzijo do javnega izražanja političnih mnenj, se je obdal z ljudmi, ki jih v devetdesetih letih ni bilo nikjer ali so predstavljali drugo stran. Z ljudmi, ki so preskočili malo šolo demokracije in se vpisali neposredno v kadetsko šolo janšizma. Pač z drobnimi, zvestimi sledilci, ki so, če parafraziram Woodyja Allena, prava sramota za fašizem.

A da so pritlikave figure panične, se vidi po tem, da hočejo na vsak način generirati konflikt med civilno družbo in policijo. Policijo pošiljajo nad tiste, ki na trgu pred parlamentom na tla benigno lepijo stopala iz papirja, ji nalagajo legitimiranje in odvažanje mirnih naravovarstvenikov izpred ministrstev, popisovanje in izrekanje kazni kolesarjem, ki so kljub silni množici manjše varnostno tveganje kot nogometna tekma dveh vaških moštev ... In po novem policiste že tudi učijo »po policajsko« šteti udeležence kolesarskih protestov: več ko jih prikolesari, manj jih naštejejo. Na prvomajskih protestih so še dokaj točno našteli 3500 kolesarjev (no, bilo jih je kakšnih tisoč več), po zadnjih pa so objavili številko 5000, čeprav je bila po internih ocenah vse bolj luknjičave in nezadovoljne policije menda prava številka 12 tisoč. Ko bodo po policajsko našteli »nekaj sto udeležencev«, bodo režimu šteti dnevi.

Janšev paranoidni svet se je v teh dneh zožil na zaznavo dveh sovražnikov. Na grozečo civilno družbo in vse bolj priljubljenega Aleksandra Čeferina, ki je med tem postal državni sovražnik št. 1 in spravlja Janšo v pravo paniko, čeprav sporoča, da ga slovensko politično močvirje ne zanima. Ampak vživite se v paranoikovo glavo: najhujša grožnja je ravno zanikanje.

No, upam, da bodo napovedi skorajšnje smrti Janševega režima ( ja, spet grozimo s smrtjo) hitro obrodile sadove. Preden se navlečem kolesarjenja. Namreč, v petek bo lepo vreme in spet bom šel na kolo. Ne za zdravo telo, ampak za obrambo države in družbe pred avtoritarnim režimom.