Hvalnice smrti

Bernard Nežmah

29. 5. 2020  |  Mladina 22  |  Pamflet

Pred tedni je nacionalna televizija v osrednjih oddajah dramatično poročala o razkolu v Desusu. Pojem razkol označuje najvišjo stopnjo delitve istega, kjer se dva dela dokončno ločita. V politiki se je to zadnjič primerilo, ko je takrat največja parlamentarna stranka Pozitivna Slovenija razpadla na dve stranki: eno je pod svojim imenom vodila Alenka Bratušek, drugo stari lider Zoran Janković. V zadnjem primeru pa razen nekaj komaj razvidnih besednih trenj med ministrom Tomažem Gantarjem in predsednico Aleksandro Pivec ni bilo zaznati. Še več, nekaj tednov potem je slika upokojenske stranke povsem običajna, beseda razkol je bila povsem zgrešeni opis stanja.

Na protivladnih demonstracijah je večkrat gostoval napis – smrt janšizmu, ki je še posebej blizu stranki Levici. Njegovi uporabniki pravijo, da ne meri na smrt ljudi, ampak na politiko. In res, beseda janšizem je že leta v rabi, beleži jo celo Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ergo, naša slovenska beseda.

Toda z njo je vseeno majhen problem, uporabljajo jo le nasprotniki in ostri kritiki stranke SDS. Njen predsednik Janez Janša je ne uporablja, kadar predstavlja program svoje stranke. Tudi noben izmed njenih članov se ne bo predstavil, da je janšist oziroma, da pripada politiki janšizma. V Franciji je za časa predsednika Charlesa de Gaulla obstajal izraz golist, ki pa je bil splošni izraz. Slovenski janšizem ima status zmerljivke ali vsaj manj vredne vsebine. Kar ponazarjajo grafiti, ki združijo Smrt fašizmu! in Smrt janšizmu!

V drugi svetovni vojni in potem pol stoletja v partijskem režimu so uradni mediji in tudi slovarji govorili o belogardistih kot nasprotnikih partizanstva in izdajalcih. A nobena antikomunistična organizacija: ne vojaška ne politična, samo sebe ni imenovala – belogardistična. Bile so vaške straže, slovenska legija, domobranci, kot belogardiste so jih označevali le vojaški nasprotniki – partizani in OF. Podobno je bilo na drugi strani, ko so partizane imenovali banditi, tolovaji in gošarji.

Ta vojaško propagandni princip, ko nasprotnike imenuješ z imenom, ki ni njihovo, pač ne sodi v resen besednjak moderne države, ki temelji na pravici vseh legalnih strank do političnega delovanja.

A še bolj izstopa – smrt janšizmu!, ki se ga prav frivolno uporablja. Je to lahko politični program? Želja po izginotju ali smrti implicira amputacijo tarče iz družbe. Seveda bo kdo oporekal, da slogan ne meri na ljudi, ampak na politične metode. Toda, če ti kršijo zakone, se s kršitelji ukvarjajo tožilci in sodišče. Da pa bi poskušali izničiti nekaj, kar ni prepovedano??? Poziv smrt fašizmu! se je pojavil v času odpora proti okupaciji, toda njegov orjaški razmah je prinesla šele osvoboditev, tako da je še desetletja po koncu vojne odmeval na proslavah, mitingih in v govorih. Fašistov iz let 1941-45 že dolgo ni bilo več v državi, njegove tarče so bili potencialni kritiki novega reda, ki so jih često označevali s fašisti in v modernejši inačici klerofašisti. Opletanje z retoriko smrti je pač ena izmed lastnosti totalitarnih režimov.

A če se vrnemo v sedanjost, velja premisliti slogan smrt korupciji! Korupcija je kajpak evidentna družbena anomalija, ki jo preganjajo protikorupcijska komisija in pravosodje. Ko so pred leti ujeli evroposlanca Zorana Thalerja pri sprejetju denarne ponudbe za ustrezno glasovanje, je bil po sodnem procesu obsojen na nekajletni zapor. Ne pa na smrt! Torej že na videz nedolžna parola smrt korupciji! implicira kaznovanje, ki je onkraj pravnih norm. Ideja, da bi na smrt obsodili korupcijo, ne pa ljudi, ki so ji podlegli, je absurd. Korupcije ni same po sebi, nastane šele s konkretnimi dejanji posameznikov. In enako velja za smrt janšizmu! Ta ni preteča grožnja ideji, ampak posameznikom, ki se jih opisuje kot pripadnike janšizma.

Stranka SDS je oster kritik nacionalne televizije, nekateri njeni člani celo zbirajo podpise za ukinitev plačevanja obvezne naročnine, češ da je državna televizija politično pristranska. A četudi imajo lahko v posameznih primerih prav, je res, da med vsemi dnevnimi mediji deluje še najbolj pluralno. V njenih oddajah je moč najti najrazličnejše aspekte: od oddaje Tarča, ki je bičala sporne nakupe zdravstvene opreme, pa do ene izmed oddaj Odmevov, v kateri so dopisniki nacionalke predstavili sorodne nakupe po drugih državah. Najbolj osupljivo je bilo poročilo Karmen Švegl, ki je povedala, da so v Izraelu te posle poverili tajni službi Mossad, ki je denimo ujela pomembnega direktorja z ljubico in flagranti, ga potem izsiljevala in na koncu s podkupnino dosegla, da je bila oprema, namenjena drugim kupcem, prodana izraelski državi. Mossad je s tem požel dodatno popularnost med ljudstvom.

Skratka, nakup opreme v času, ko je bilo mask in ventilatorjev mnogokrat manj, kot je bilo kupcev, bi po logiki trga povzročil astronomsko rast cen. A to se ni zgodilo. Zakaj? Delovala je očitno logika, ki smo jo poznali v Titovi Jugoslaviji, kjer je primanjkovalo dobrin, pa je kupec golfa plačal visoko podkupnino funkcionarju v tovarni, da mu je potem avto prodal po redni ceni. Evidentno je bilo tako tudi na Kitajskem, kjer so morali kupci podkupovati na dolgo, da so potem dobili želene objekte po redni ceni. Jasno, da ni nihče izdal potrdila o višini poplačane podkupnine. To je bil čas vojnih razmer.

No, lahko bi vse teklo tudi povsem po pravilih javnega naročanja. Pozitivni zgled je Evropska komisija, ki je tako postopala, in potem na začetku maja razdelila milijone mask po posameznih državah. A z dvema lepotnima napakicama. Maske so dobili in razdelili šele takrat, ko je epidemija že drastično upadla, takoj zatem pa se je izkazalo, da maske nimajo pravilnih certifikatov in so jih odpoklicali, ne da bi jih razdelili ljudem.