Begavčki, občudovalci, razočaranci, kloni

Janko Lorenci

29. 5. 2020  |  Mladina 22  |  Kolumna

Pri Janševem že znamenitem spisu o vojni z mediji ne veš, ali je tak cinik, ki vse obrne v svoje nasprotje (on demokrat, nasprotniki pa zakrinkani komunisti), ali pa res verjame, kar govori. Takemu cinizmu ali taki izgubi stika z realnostjo (če misli, kar govori), se lahko samo čudiš.

Po svoje pa je še bolj čudno, da zanj še vedno navija, ga voli, z njim simpatizira in sodeluje toliko ljudi. Saj bi moral, kakorkoli obračamo, veljati za izrazitega negativca. V prid tej trditvi navedimo nekaj znanih markacij z njegove dolge politično-osebne poti.

Že pred sedanjim mandatom je bil dvakrat neuspešen, izrazito škodljiv premier. K nam je osebno povabil trojko, ki bi nas, če bi res prišla, razsula in sesekljala, kot je razsula Grčijo. Prijateljuje z Orbánom, ki ga skomina del Slovenije. Zaradi korupcije je bil pravnomočno obsojen, dolgotrajne ječe ga je rešilo, vendar ne oprostilo, takratno ustavno sodišče. Sumljivo rad posluje samo z gotovino. Nenehno pritiska na medije in sodstvo, ne dviguje zanj neprijetne pošte, noč in dan preganja komuniste, kar je bil nekoč sam. Hudobno in z užitkom zmerja ljudi. Itd., itd.

Kako lahko takega človeka voliš, z njim simpatiziraš ali sodeluješ, ga celo obožuješ?

Del nenavadne naklonjenosti takemu človeku izvira iz Janševe preteklosti. Iz nekoč zaslužnega osamosvojitelja in narodnega junaka se je v današnjo podobo levil počasi, postopoma, in tako se je pri marsikom ohranil del začetnih simpatij. Enkrat ustvarjene politične pripadnosti pa so trdožive.

Nekaj svoje politične dolgoživosti črpa iz tega, da je zajahal tradicionalni kulturni razdor, izbral konservativno stran in si tako samodejno pridobil del privržencev (vse za vero, dom, cesarja, pri čemer je surogat cesarja kar sam).

Veliko volivcev se zanj in za njegovo SDS odloča iz razočaranja, jeze, tudi obupa nad drugo politiko. Slovenska politična ponudba, gledano scela, je klavrna in SDS ima nekatere očitne prednosti ( jasen profil, strumna organiziranost, skrb za svoje kadre …). A to ne spremeni dejstva, da je sredinska in leva politika bolj demokratična, manj nasilna, bolj politično olikana. Janša in SDS sta na našem strankarskem prizorišču edina, ki zbujata strah.

Nemajhen del Janševe privlačnosti izvira iz hrepenenja po Voditelju, ki bo napravil red in poskrbel za varnost. To je ena večjih iluzij, saj Janša zavestno ustvarja nemir in kaos, da bi napravil red po svoje, tak, ki bi bil bolj mrtvaški kot produktiven. Za to je nesposoben že, ker je ustvaril strankarski stroj po svoji razdiralni podobi, ki je v bistvu oportunistična in jo vodi predvsem maksimiranje lastne moči. Hkrati je vendarle otrok svojega časa in zato trd neoliberalec; svojčas je celo predlagal enotno davčno stopnjo za vse, kar ni padlo v glavo niti Američanom.

Najteže je razumeti tiste Janševe privržence, ki so sami po sebi dostojni, pogosto uspešni ljudje. Ni jih veliko, a med njimi je kar nekaj opaznih kulturnikov, intelektualcev, umetnikov, novinarjev … Njihovo fasciniranost s tako nedostojnim, surovim politikom si je še najlaže razložiti s temno karizmo in inteligenco, ki ju Janša premore, a žal oboje uporablja za nedobre namene.

Posebno poglavje v pisanem taboru njegovih simpatizerjev so begavčki, denimo D. Rupel, P. Jambrek, Ž. Turk. To so ljudje, ki mojstru v glavnem zvesto služijo, včasih pa pridejo obdobja, ko ga srdito naskakujejo. So kot planeti, ki se od sonca kdaj oddaljijo, a se prej ali slej vrnejo v bližnjo orbito. K Janši jih vleče mešanica koristoljubja in prevzetosti nad osebnostjo; prvega je verjetno več. Begavčki in pa očarani v-redu-ljudje so po svoje največji Janševi zavezniki, saj begajo ali potegnejo za sabo del nihajočih volivcev.

Nekam v ti dve skupini spada tudi Borut Pahor, predsednik države in v isti sapi najškodljivejši prikriti janševec. S svojo ah-kako-iskreno figuro, priljubljenostjo in visoko funkcijo pomembno prispeva k temu, da Janša, ki je v zadnjih letih dozorel v skrajnega desničarja, še vedno ali znova velja za sprejemljiv del političnega prizorišča. Daje mu legitimnost, spravlja njegove privržence na visoke položaje, na primer na ustavno sodišče, mu dobavlja del volivcev in je v teh vlogah nezanemarljiv dejavnik Janševe moči. Tako je bolj ali manj deloval že, ko je bil vodja socialnih demokratov.

Če je pri opisanih skupinah in posameznikih včasih nejasno, kaj vse jih dela za Janševe privržence in ali to sploh so, pa ni nobenega takega dvoma pri njegovih klonih, se pravi pri širšem vodstvu stranke. Kloni so različnih teles, po psihičnem profilu pa vsi urezani po Voditelju: do njega slepo poslušni, do nenaših pa napadalni, brezobzirni, makiavelistični. Profil klonov starejše garde poosebljata na primer Grims in Godčeva, mlajše pa Mahnič in Logar. V ostrini in popadljivosti tekmujejo med seboj in za priznavajoči nasmeh z vrha. Zanimivo bo videti, kako se bo ta bratovščina obnašala, ko bo mojster enkrat odšel.

Prepričljiva večina državljanov in volivcev Janšo in janšizem zavrača, pač zato, ker je bil v treh desetletjih svoje kariere prepoznan kot avtoritarec sumljive poštenosti, kot politik komplotov, ustvarjanja kolektivne histerije in izrednih stanj. Zadnjega takega stanja – epidemije – ni ustvaril sam, a mu je milostno ponudilo priložnost, da si povrne nekaj nekdanjega dobrega imena. Priložnost je zapravil, ker ostaja ujetnik svoje nesrečne nature in stranke, ki jo brezpogojno obvladuje, a je njegova kopija in deluje janševsko tudi, če je izvirnik trenutno drugačne volje.