Humus za patriarhe

Bernard Nežmah

5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Pamflet

Umrl je Janez Kocijančič, ki je pustil za seboj impresiven življenjepis: predsednik jugoslovanske mladine, član vlade Staneta Kavčiča, dolgoletni komunist, direktor Adrie Airways, predsednik SD, poslanec, predsednik Sveta RTV SLO, soustanovitelj Foruma 21 in dolgoletni predsednik nacionalnega olimpijskega komiteja (OK). Njegovi nasprotniki in kritiki so mu očitali politično zakulisje in ga imenovali – stric iz ozadja. Da umrle pospremijo slavilne besede, spada med ustaljeno spodobnost, toda spletni MMC državne radiotelevizije ga je opisal kot osrednjo osebnost slovenskega športa po osamosvojitvi!????? Če bi vprašali ljudstvo, bi kot osebnost športa dobili veslača Iztoka Čopa, Tino Maze in druge šampione, nikakor pa ne športnega funkcionarja.

Sam fenomen Kocijančič bolj kot človeka zadeva stanje duha v družbi. Da je bil mož kar 23 let predsednik OK, je vzeto kot naravna posledica izjemne persone. Če pogledamo nekdanje brate Srbe, bomo uzrli popolnoma drugačne izbire. Prvi mož njihovega olimpijskega komiteja je bil Aleksandar Baković, prav tako visoki funkcionar nekdanje partije, toda že leta 1996 ga je zamenjal Dragan Kićanović, ključni mož zlate dobe jugoslovanske košarke v sedemdesetih, nato je bil na čelu Ivan Ćurković, legendarni nogometni reprezentančni vratar iz šestdesetih, za njim košarkarski zvezdnik NBA Vlade Divac, če se zaustavimo v epohi Kocijančiča. Medtem ko v Srbiji prakticirajo kulturo menjavanja liderja olimpijcev in dajejo poudarek na športnih zvezdah, ki so za seboj pustili izjemne uspehe v mednarodnih tekmah, je bil na Slovenskem za četrt stoletja kot monarh ustoličen politik, ki v športu sam ni dosegel nobenega svetovnega uspeha.

Še več, šestkrat je bil izbran za predsednika OK, ne da bi zmagal v resni tekmi. Leta 1991 ob rojstvu komiteja kajpak le z aklamacijo, leta 1994 je imel tekmeca v Dušana Prezlju, ki pa je tik pred glasovanjem odstopil in tako prejel 50 od 52 glasov, sanjskih 96 odstotkov. Leta 1998 se mu je zoperstavil Dušan Šešok, ki je zbral 14, zmagovalec pa 98 glasov, torej 87,5 odst. Štiri leta kasneje je gladko zmagal s 93 odstotki, bil je pač edini kandidat. Podobno leta 2006, ko je požel zmago brez tekmeca s 85 odstotno podporo. Leta 2010 je drugič pričakal tekmeca, tokrat Milana Krajnca, ki je pobral 20 glasov podpore, medtem ko je sam imel 96 podpornikov in 83-odstotno podporo. Tudi ko bi se vsi konkurenti v šestih predsedniških tekmah združili v eni, bi jih nabrali le 34, in celo tedaj bi pobral osupljajoče dvotretjinsko podporo. Bil je pravi patriarh.

A patriarhe poraja stanje, v katerem ni tekme med kandidati, kjer kot v času predsednika Tita velja, da razen njega ni drugega primernega za tak položaj. Ukrajinci recimo niso imeli teh težav in so za predsednika olimpijskega komiteja postavili dolga leta nepremagljivega skakalca s palico Sergeja Bubko. Tudi na Slovenskem je tak šampion, ob Leonu Štuklju največji gimnastični as, ki je dvakratni olimpijski prvak in štirikratni svetovni prvak Miro Cerar. A v primerjavi s Kocijančičem je bil zgolj senca, ki je zasedla le mesto v širšem olimpijskem komiteju.

Šport na Slovenskem ima že dolgo tradicijo odskočne deske za kariere politikov. Pred 50 leti je bilo v Ljubljani svetovno prvenstvo v košarki, kjer so Jugoslovani postali svetovni prvaki. Če odprete naslovno stran Dela 25.maja 1970, na njej najdete posebej izpostavljene besede predsednika organizacijskega komiteja Staneta Dolanca, ki je za medije dejal, da je predsedniku Titu poslal brzojavko, v kateri ga obvešča o veličastni zmagi. - ??? Je bil torej Tito edini v državi, ki ni gledal te veličastne zmage in je nestrpno čakal na brzojav? A ne le to, na isti strani beremo še enkrat Dolanca: „Zlato kolajno podarjamo predsedniku Titu za njegov rojstni dan.« Politik, ki ni igral pod koši in ni dobil medalje, podarja medaljo drugih v svojem imenu!?? Plačilo je bilo epohalno: tretjerazredni politik je bil za osem let ustoličen za sekretarja KPJ in postal za Titom drugi človek v državi.

Danes opazujemo konfrontacijo okoljskih organizacij z resornim ministrom Andrejem Vizjakom. Tu ni dileme, sem na strani narave. Okoljski protestniki so tokrat odločni in uspevajo manifestirati številčni upor zoper novo zakonodajo. A tu se vseeno pojavi vprašanje: ali je bila dosedanja zakonodaja že sama po sebi idealna, da je tako zavzeto ščitila okolje, da so se lahko množice čutečih okoljevarstvenikov prepustile občudovanju prirode in bivale apolitično?

Ob okoljskem buntu v Moravčah se je izkazalo, da so na tamkajšnjo deponijo redno vozili elektrofilterski pepel iz ljubljanske toplarne. Pred tem ni bilo znano, da Ljubljana z zero-waste samopromocijo na skrivaj odvaža očitno nevarne odpadke v druge kraje. Nekaj zatem so protestirali v Trbovljah, glej čudo – zdaj so njim dovažali nezaželeni ljubljanski pepel. Po vstaji domačinov je vladala mesece idila, tudi okoljevarstveniki se niso spraševali, kam neki je poniknil ta elektrofilterski odpadek. Pred mesecem pa so domačini iz ljubljanskega Zaloga začeli protestirati in s pomočjo Alpe Adrie Green dosegli zmago. Sodišče je namreč razsodilo, da iz ljubljanske toplarne vozijo zloglasni pepel v njihov kraj in ga tresejo kar pod milim nebom ter ukazalo njegovo odstranitev.

Te dni pa smo lahko prebrali, da bodo po 30 tisoč ton ljubljanskih odpadkov vozili v Salonit Anhovo na sežig. So se pred mestno hišo zbrali besni protestniki, ki bi od župana Zorana Jankovića terjali, da nemudoma odstopi od pogodbe, pač v gesti solidarnosti s prebivalci Anhova, ki bodo ob že uničujoči devastaciji, ki jo povzroča cementarna, dobili še dodatno ljubljansko pošiljko?????????

Narava bi protestirala zoper svoje čuvaje: ti množično protestirajo proti napovedanim zakonom, tam kjer že zdaj poteka uničenje okolja, pa te množice ne protestirajo.