Slabo zunaj, slabo znotraj

Janko Lorenci

5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Kolumna

Stanje v Sloveniji je zagatno in nestabilno, hkrati pa ne vemo, kako se bo izteklo. To velja tudi za zunanje okolje, svet. Oboje je prepleteno.

Poglejmo najprej svet. Še vedno se muči s pandemijo, ki pa v Evropi, dolgo najbolj kritični celini, pojema. Tudi če se bo bolezen vrnila, za zdaj velja, da se splošni zastoj nikakor ne sme ponoviti, saj ga države in svet še enkrat ne bi prenesle. Iz tega lahko zlasti za ranljive skupine (največji dve pa so stari in revni) nastane nevaren položaj – za »business as usual« bi se nanje pozabilo.

Pandemija, povzročena s surovim poseganjem človeka v naravo, je povzročila gospodarsko krizo, globalno, evropsko, našo. Njena globina je neznanka, a v vsakem primeru se bo prelivala v socialno in marsikje tudi politično krizo. V bistvu se rešuje tako, da bi čim prej vzpostavili stanje pred epidemijo. Hkrati je samo del kaotičnega spreminjanja sveta: Amerika in Kitajska se zapletata v hladno vojno, nacionalizmi se bohotijo in zapirajo države, hiperglobalizacija se krha, okoljska kriza se po blagodejnem, a neodrešilnem predahu zaradi splošnega zastoja nadaljuje. Pandemija je pravzaprav zgolj pospešila te slabe procese, iz nje pa se najbrž nismo naučili nič.

Za Slovenijo je najnevarnejša kriza EU. Razpadla čez noč ne bo, a tudi iz težav se zlepa ne bo zvlekla. Pandemija je še skrčila njeno vlogo varuha demokracije v posamičnih članicah, kar je slabo tudi za nas. Odnosi s sosedi ostajajo kočljivi in v teh izrednih časih je še očitneje, da smo najmanjši in najbolj osamljeni med vsemi. Paradoksno smo si najbolj v laseh s Hrvaško, ki pa je zaradi skupnih interesov (gospodarskih, turističnih, ozemeljske zahteve Italije in Madžarske do obeh) potencialno naš edini zaveznik.

V seštevku nam zunanje okolje ni naklonjeno, mi pa smo od njega kot visoko izvozna država s slabo prehransko samooskrbo, razprodanim gospodarstvom in do zunanjih pritiskov neodporno politiko usodno odvisni.

Negotovo in zagatno je tudi doma. Na oblasti je skupaj s priveski skrajna desnica, ki epidemijo zlorablja za razkrajanje institucij in histeriziranje javnega življenja, hkrati pa je razvojno škodljiva. Nasproti ji stoji razdrobljena, med seboj tekmujoča opozicija, demokratična, a razvojno jalova. Ljudstvo je nezadovoljno in že polni ulice. Protesti spominjajo na slavne vstaje, a najbrž nimajo takega dometa, saj koalicija zaradi njih ne bo razpadla, kot je druga Janševa vlada. So spontani, dejanje različnih slojev, zdrava reakcija na bolesten status quo, početje v prid demokraciji in splošni morali, jezno-veder happening in s tem kričeče nasprotje mrkosti oblasti. Kako se bodo razvijali, ni jasno, a če bodo počasi ugasnili, bo to mrkim v prid.

Ravnanje oblasti, opozicije in prebivalstva bo v veliki meri odvisno od tega, kako huda in dolga bo gospodarsko-socialna kriza, in tega, ali in kako intenzivno se bo ponovila epidemija. Janša je ta čas najbrž v dilemah. Po eni strani ga mika, da bi jeseni, ko bo še imel nekaj kapitala zaradi sozaslug za uspešno zatiranje epidemije, razpisal predčasne volitve, saj mu bo nadaljevanje krize neizbežno odžiralo podporo. Hkrati ve, da bo tudi ob morebitni volilni zmagi zelo težko sestavil koalicijo. Obenem upa, da se bodo uresničile napovedi o gospodarskem okrevanju že v prihodnjem letu, kar bi bilo zanj volilno ugodno. V teh dvomih bo ostro škilil na javnomnenjske ankete in gospodarske trende, delil volilne bonbončke in morda celo manj tvital.

V SDS in koaliciji je mogočen, volilno pa v osnovi šibek in bo skrajno težko dobil še en mandat. Problem je v tem, da zgolj znebiti se Janše ni dovolj. Slovenija je dokaj razsuta država: v glavnem smo razprodani, brez močnega domačega in nacionalno osveščenega kapitala, privatizacije, ki nam odnaša zadnje ostanke domačega lastništva, pa, bumbarji, nočemo končati. Državna administracija in javne službe so podhranjene in politično prerešetane, mnoge na papirju neodvisne institucije pod pritiskom, načeti so tudi mehki stebri države, kot so kultura, znanost, resni mediji, nevladne organizacije. Za vse to je kot celota najbolj kriva politika, načelno poklicana za reševanje problemov, a sama problem.

Janša je samo njen daleč najbolj problematični del, najbolj akutna notranja nevarnost. Vedno, ko je na oblasti, postane padec njegove vlade oziroma preprečitev še enega njegovega mandata vrhunska prioriteta, na drugo se bolj ali manj pozabi. Za levo sredino je janšizem že dolgo priročen alibi za lastne nespremembe. Tako se tudi po volitvah, ki Janšo odplaknejo, sicer laže zadiha, a mnoge slabe prakse se nadaljujejo, to pa daje Janši možnost za nov come back.

Skratka, ker se SDS tudi v svojem tretjem mandatu očitno ne bo spremenila, se bo morala – če se hočemo izviti iz začaranega kroga stopicanja na mestu – spremeniti leva sredina. Kako, ji poudarjeno govorijo tudi nauki epidemije (več sodelovanja, več socialnosti, več za skupno dobro, več zelenosti, več odpornosti proti zunanjim grožnjam). Če bodo te stranke vztrajale v svojih vrtičkih in se spopadale predvsem med seboj, bo končni zmagovalec prevratnik Janša ali nadaljevanje stagnacije. To jim dopovedujejo tudi protestniki – nočejo jih zraven in zahtevajo ne samo odstranitev Janše (to sicer najbolj), ampak tudi drugačno, bolj pošteno, socialno in ekološko politiko. Isto jim govorijo tudi ankete, ko pred vsemi politiki tako mogočno preferirajo nov obraz, Aleksandra Čeferina. To ni samo nezaupnica Janši, ampak tudi opoziciji, njej po svoje še bolj.