Vsi na kolo!

N'toko

5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Žive meje

Na poti do parlamenta sta me v petek popoldne prehitevali dve skupini kolesarjev. Ena v protestniških uniformah, opremljena s protivladnimi transparenti in kričečimi hupami, druga v modrih uniformah z napisom »Wolt«, natovorjena s kvadratnimi toplotnimi torbami in aplikacijami za sledenje naročil. Na trenutke sta se skupini pomešali in lahko si je bilo zamisliti simpatični scenarij, po katerem se novodobni prekarni delavci v storitveni industriji pridružijo pisani množici aktivistov na kolesarski povorki, razdelijo hrano protestnikom in pred parlamentom postavijo barikade. Kakšna kolesarska revolucija! Toda še pred prihodom na glavno traso so se poti enih in drugih večinoma razšle, petkovo gibanje kolesarjev po mestnem središču pa je postalo še en nazoren prikaz tistih družbenih delitev, ki jih vse prevečkrat spregledamo.

Zlobneži bi seveda prispodobo peljali do skrajnosti in dodali, da so protestniški kolesarji po petkovem shodu pospravili bicikle v garaže in poklicali tiste kolesarje prekarce, da jim na dom dostavijo večerjo. Toda slika je precej bolj kompleksna, saj protestna množica ne glede na nekaj izpostavljenih obrazov ni sestavljena zgolj iz višjih razredov in »privilegirancev« – njen veliki del so zagotovo tudi mladi prekarci, ki imajo več skupnega s kolesarji Wolta kot z opozicijskimi veljaki, v množici pa se najde tudi kakšen dejanski dostavljavec hrane. V resnici prizor dveh kolesarskih skupin ne prikazuje toliko razredne delitve v družbi kot razdrobljenost sodobnega delavstva, ki zaradi razmer na trgu težko prepozna in poveže skupne interese – celo takrat, ko se nam materializirajo pred očmi v prikladnem simbolu bicikla.

Proces, ki trenutno poteka na področju dostave, je namreč že pred časom doletel medijske in druge kognitivne delavce, doletel je taksiste in prevoznike, čistilke, prodajalke, varuške in mnoge druge, ki imajo le redko priložnost spregovoriti o krivičnih delovnih razmerah (ali pa se jih niti sami ne zavedajo). Temu procesu se reče prekarizacija, v primeru servisov, kot sta Wolt in ehrana.si, pa gre za njeno najbolj izrojeno obliko – t i. platformno delo. A proti vsemu temu pustošenju se ne moremo več boriti na velikih protestih s skupnimi zahtevami, kakršne smo recimo videli leta 2005 proti Janševi enotni davčni stopnji, saj novodobni delavci nimamo skupnih sindikalnih organizacij, ki bi znale povezati probleme različnih skupin. Čeprav se srečujemo na vsakem koraku, se nam niti ne sanja, s kakšnimi težavami na delovnih mestih se srečujejo drugi.

To obdobje nam ponuja priložnost, da se pobližje spoznamo z razmerami v gostinstvu, saj je koronska kriza vrgla na površje vse potlačene anomalije. Čeprav iz dosedanjih izkušenj platformnega dela v Sloveniji dobro poznamo njegovo destruktivnost, se je leta 2011, ko je ehrana.si začela s platformo za dostavo hrane, le malo ljudi vprašalo o tem, kakšen učinek bo imelo podjetje na delo v gostinstvu. Medtem ko se je na veliko hvalilo inovativen tehnološki pristop, se je pozabilo na ključno vprašanje: kaj podjetje za dostavo hrane, ki nima ne lastnih kuhinj ne lastnih biciklov in ki zaposluje le peščico programerjev, sploh ponuja? Njihova inovativnost je bila v resnici zgolj v tem, da so našli način pocenitve dela. Dostava na dom namreč ni nič novega in restavracije so jo uporabljale že desetletja, toda z outsourcingom dostave na ehrani.si so se znebile stroška lastnega dostavljavca in prevoznega sredstva. Ehrana.si se je torej predstavila kot platforma, ki povezuje gostinca s stranko, v resnici pa povezuje gostinca s kolesarjem, ki opravi dostavo ceneje, kot bi jo redno zaposleni delavec. Nobene nove vrednosti, nobenih novih služb, nobene inovacije, zgolj razvrednotenje dela. In kot se v tekmovalnem duhu platformnega kapitalizma rado zgodi, je na slovenski trg kmalu prišel kapitalsko bolje založen finski velikan Wolt, ki mu je uspelo še bolj dovršiti algoritme izkoriščanja delavcev, še bolj zasuti naše telefone z reklamami in med karanteno agresivneje izkoristiti krizo gostinstva.

Tako so še posebej v času koronske krize ljubljanske ulice preplavili Woltovi modri kolesarji. Večina jih je samozaposlenih, vozijo svoje bicikle, dnevno naredijo celo etapo Tour de France, centrala pa spremlja vsak njihov gib. Poslovni model je preprost: bolj ko kolesarji sami sebe priganjajo v dežju, snegu in vročini, več lahko zaslužijo. Da ne bo pomote, mnogi se nad tem ne pritožujejo, saj jim v času krize, ko tisoče ljudi izgublja službe, Wolt ponuja priložnost za hiter zaslužek. Urna postavka ni slaba in delo je vseeno boljše od marsikatere fabrike ali gradbišča … toda sistemski učinek ni nič manj kot katastrofalen. Pomislimo, gostinska industrija v prestolnici, ki je vse stavila na storitve in turizem, praktično ne ponuja več rednih delovnih mest! Na eni strani so samozaposleni kuharji in študentski natakarji, ki delajo za minimalne postavke, na drugi samozaposleni dostavljavci, vmes pa peščica menedžerjev, ki poskušajo narediti delo še cenejše in dobičke skanalizirati k tuji multinacionalki. Iz te izkušnje bi se morali učiti vsi, saj težko najdemo nazornejši prikaz, kako pri nas poteka uničevanje delovnih mest.

Kolo je v zadnjih mesecih postalo simbol upora proti janšizmu, proti korupciji, proti zatiranju novinarjev, proti militarizaciji in strahovladi. Toda ob množični brezposelnosti in vse slabših zaposlitvenih razmerah v tako rekoč vseh panogah si morajo delavske organizacije in civilnodružbeni aktivisti postaviti še eno vprašanje: Ali lahko kolo postane tudi simbol upora proti prekarizaciji? Ali lahko pljunemo v roke in se začnemo organizirati proti plenilskim praksam domačih in tujih kapitalistov? Ali lahko ustvarimo družbeno solidarnost med zaposlenimi v različnih panogah? Dogajanje drugod po svetu nam zelo nazorno kaže, da brez močnega in organiziranega delavstva hitro začnejo kopneti tudi vse ostale svoboščine in da nas razdrobljenost med različnimi skupinami zaposlenih šibi bolj kot katerekoli druge politične delitve. Prekarizacijo moramo ustaviti zdaj, sicer bodo podplačani dostavljavci hrane kmalu edini kolesarji, ki v petek zvečer skupinsko krožijo po centru mesta.