Lepota in artefakti

Janko Lorenci

12. 6. 2020  |  Mladina 24  |  Kolumna

Kam za nekaj kratkih dni zbežati pred vsakdanjimi skrbmi, hitenjem, pred znova oživljeno mestno gnečo, pred hrupom, pred korono in Janšo? Odgovor je preprost: na Kras!

Kras je vedno malo drugačen in malo poseben, zdaj, v zgodnjem pokoronskem času pa sploh. Bolj prazen je. Vse je sicer na svojem mestu: gozdovi, vinogradi, travniki, puhasto cvetoči ruj, preplet cestic in naselij, v katerem se zlahka izgubiš, domačini. Ni pa turistov, Slovencev, Italijanov, zablodelih Angležev, gostilne so večinoma zaprte, na cestah je skoraj več traktorjev kot avtomobilov, vsakdo ti prijazno odmahne, razloži, kam moraš, če ne veš, kje si. Nekaj zaradi kraške prijaznosti, malo tudi zaradi turistične lakote.

Skratka, še bolj prazno in bolj počasno, kot je običajno. Kakor da bi vso pokrajino položil v tiho cerkev. Je zato še lepše?

A mesto te zasleduje tudi sem. Recimo v obliki pogovorov o koroni. Smo se je bali ravno prav ali preveč? Imajo prav hladnokrvni Švedi ali njihovi previdnejši sosedi? Za zdaj ne vemo niti, ali je bil prej virus ali kriza (nebrzdanega kapitalizma). Najbrž je bila prva kriza, ki pa je samo tlela, nato (s človekovim surovim poseganjem v naravo, z globalizacijo itd.) povzročila izbruh epidemije, ta pa akutno gospodarsko krizo. Bolj kot od virusa smo ogroženi od nas samih. Smo nekakšen virus mi, ljudje? No, Kras ima svojo moč; virusa ne ugonobi, zdravi pa strah pred njim. Ko smo se sestali, smo se držali distance; ko smo se poslavljali, smo se rokovali in objeli.

Za kolesarsko druščino, staro od 70 do 80 let, ni boljših terenov za kolesarjenje, kot je Kras. Eni smo imeli električna kolesa, drugi ne. Različna opremljenost prinese različne hitrosti zlasti na klancih, kar včasih zahteva čakanje, usklajevanje, dogovarjanje. Nič dramatičnega, a takemu mešanemu bicikliranju rade sledijo načelne debate: elektrika da ali ne? Argumenti za: spet postane dosegljivo marsikaj, kar ti starost odtegne; če se manj trudiš s poganjanjem, bolj vidiš lepoto okoli sebe; z baterijami se manj mučiš, kolo spet postane veselje … Skratka, elektrika ti tako rekoč podari nova pljuča, srce, zagon. Druga plat: človek je po naravi lenuh, z elektriko si daješ potuho, v seštevku se hitreje staraš itd. Kot vsaka dobra debata dopušča tudi ta več odgovorov. Vse skupaj po malem spominja na dileme o tehnološkem napredku, tistem, ki nas je, podprt z razumom, a oropan modrosti, naredil za gospodarja, beri uničevalca narave. Zdaj se brez njega ne moremo več izkopati iz ekoloških težav, vendar ni panaceja, spremeniti se bo moral tudi sistem in vsaj deloma mi sami. To pa je najteže.

Po svoje podobna je debata o Slomškovem trgu v Mariboru (večina druščine je od tam). Številna stara, visoka drevesa zakrivajo lepoto stavb okoli trga, zato je mesto razpisalo natečaj. Zmagal je Podreccov projekt, ki bi drevesa posekal, a ni zaživel, ker so se uprli njihovi branilci. Zdaj je na Krasu, po obilni večerji, slišati različna mnenja, ali naj ima prednost koristnost in lepota dreves – ali lepota hiš, človeških artefaktov. No, v debati se najde kompromis: naj pade kako drevo, pa se bo videla tudi lepota fasad. A svet je narejen tako, da prednost pred drevesi vseh vrst praviloma dobijo človekovi izdelki. Zato živimo začetke drame, ki grozi, da bo postala tragedija. Če se bo okolje zlomilo, ne bo pomagala nobena samoizolacija, nobena distanca. Naš gnili predsednik države pa kljub kolektivnemu odstopu svojih okoljskih svetovalcev molči in hinavči naprej. Vlada je še hujša.

Mehek večer je, Inge predlaga, naj vsakdo pove, kateri del sveta mu je najbolj ostal v spominu. Sledijo kratke spominske pripovedi. Prva: Islandija in njeni ljudje, ker jim je uspelo zadržati zase otok in svoj način življenja. Drugi spomin: spet otok, Kuba, ne zaradi lepot narave, ampak zaradi ljudi, pojočih, plešočih, sijočih. Naslednji spomin: tudi Kuba, spet zaradi takih ljudi, a tudi zaradi starih buickov, oluščenih fasad, uvele, razpadajoče lepote Havane iz nekega drugega časa, ki pa že prinaša slutnjo amerikanizacije. Potem spomin na Taro: v temi se pripeljemo do reke, splav še gradijo, vkrcamo se, nato dol po divji vodi, še zdaj ne vem, kako smo si upali – z otroki in dvema jagenjčkoma, ki smo ju potem pojedli. Naslednji spomin: jutro na stopnicah babičine hiše, vrt z belimi lilijami, hlev, iz katerega švigajo in vanj izginjajo lastovke, bose noge na rosni travi, še hladni od noči, a že malo topli od jutranjega sonca.

Gospodarica naše turistične kmetije, Štajerka, ki je postala Kraševka, nima časa za tako romantiko in vsakdanje lepote Krasa, čeprav ga očitno ljubi. Po moževi nesreči šola tri sinove, zjutraj s traktorjem odrohni z velikega notranjega dvorišča, več ur prej zakuri zajetno krušno peč in speče kruh, skrbi za vrt in njive, za sobe, za goste, za popravila, za mineštre, solate in divjačinski golaž z njoki. To je zahteven pogon in vodi ga pogumna, glasna, občudovanja vredna ženska.

Z zajtrki in večerjami nam vedno postreže na visoki terasi z božanskim razgledom čez pol obzorja. Spodaj se razprostira morje, le da se namesto valov v vetru pozibavajo drevesa, modrino vode pa nadomešča zelenina gozdov, iz katerih tu in tam kukajo otočki vasi in svetlih zvonikov. V daljavi ustavljajo pogled colline italiane. Ta večer potuje z jutranjega konca zelenega morja proti zahodu nevihta. Nanos z vsem okoli njega je zavit v meglo in oblake, neurje spušča grome in bliske, se spotoma okrasi z mavrico in godrnjaje počasi plove proti nam, ki smo še v poznem soncu.

Sedimo, molčimo, gledamo. Če bomo živi, bo to čez deset let za koga morda najlepši spomin.

Kako noro lep je ta svet. In občutljiv na viruse, kako krhek.