Je ljudi preveč?

Janko Lorenci

19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Kolumna

Z (začasnim?) umikanjem epidemije v ospredje znova prihaja kriza okolja in pogosto se zastavlja vprašanje: je na tem svetu ljudi preveč?

Zemlja je omejena in prenese le omejeno število ljudi. Koliko? Nas je za zmogljivosti planeta preveč že zdaj? To je nekako težko izreči, saj pomeni, da so nekateri – torej tudi jaz, ti, on – odveč. Tudi sicer je odgovor dvoumen: preveč nas je pri današnjem potratnem načinu proizvodnje in potrošnje ter »porabe« okolja. Če bo ostalo tako, si človeštvo koplje jamo. Planet pa lahko prenese tudi vse živeče in še več ljudi – če bo razvoj postal trajnosten, če bodo spremembe hitre, sistematične in globalne. Sami zahtevni pogoji.

Človeštvo nenehno raste vse od svojih začetkov; vojne, epidemije, naravne katastrofe le začasno ustavljajo to gibanje. Demografi ga običajno delijo na tri obdobja. Prvo je trajalo od rojstva homo sapiensa pa nekako do 19. stoletja. Ko so ljudje pred približno 12.000 leti iz lovcev postali poljedelci, jih je bilo manj kot 10 milijonov, na začetku našega štetja okoli 300, poldrugo tisočletje pozneje pa 400 milijonov. To obdobje sta zaznamovali visoka rodnost in visoka smrtnost. Rast je bila dokaj počasna.

V naslednjem obdobju je rojstev še veliko, smrtnost pa upada, zato prebivalstvo naglo raste. Okoli leta 1800 je doseglo prvo milijardo. Življenje so daljšale predvsem boljša medicina, higiena in prehrana. Zdaj živimo v tretjem obdobju: rodnost se zmanjšuje, prebivalstvo scela še vedno raste, a čedalje počasneje. Res veliko otrok se rojeva le še na Bližnjem vzhodu in v Afriki, a tudi tam rodnost počasi upada. Zdaj nas je skupno 7,7 milijarde, leta 2050 bo ljudi po napovedih okoli 10, leta 2100 pa največ 13 milijard.

Rast upada zaradi različnih dejavnikov. Med poglavitnimi so višja izobrazba (zlasti žensk), večja blaginja in množično priseljevanje v mesta; na podeželju je bil otrok naložba in jamstvo za varnejšo starost, v mestu je, ekonomsko gledano, breme. Ker se dejavniki upočasnjevanja v glavnem krepijo, se bo rast človeštva najbrž ustavila že pred letom 2100, in to znatno pod 13 milijardami. A tudi če bo ljudi toliko, bo to prelomnica: dozdevno večnega naraščanja svetovnega prebivalstva bo konec. Takrat utegne problem prenaseljenosti prerasti v svoje nasprotje – ljudi ne bo preveč, ampak premalo. A to je negotova pesem prihodnosti.

Negotova že zato, ker so demografska gibanja po svetu zelo različna. Shematično velja: svetovni sever je demografsko že ustaljen, prebivalstvo stagnira ali bi se brez priseljevanja po malem že krčilo. Prebivalstvo na svetovnem jugu pa še narašča. Iz tega nasprotja na severu, zlasti ob ekološki zaskrbljenosti, radi potegnejo sklep: mi smo v redu, vse lahko ostane, kakor je, rast na jugu pa je treba naglo ustaviti, sicer bodo vse posekali, vse spremenili v puščave, vse zasvinjali. V tem gledanju se po malem zrcali stari občutek zahodne (belske) superiornosti, pa tudi slaba vest in valjenje lastne krivde za slabo stanje planeta na druge: južnjaki se množijo kot kobilice in divje uničujejo okolje, tudi naše, saj je svet vezna posoda.

Primerjave med svetovnim severom in jugom pa pripovedujejo drugačno zgodbo. Pomagajmo si s podatki Stephena Corryja: V Angliji (in v Evropi na splošno) živi na enaki površini nekajkrat več ljudi kot v Afriki. Prenaseljena je torej Anglija (Evropa). Še pomembnejši je podatek, da povprečen severnjak potroši neprimerno več kot povprečen južnjak, ker neprimerno več tudi ima (povprečni Američan 40-krat več kot podsaharski Afričan). Skratka, bogati prebivalci severa konzumirajo bistveno več kot revni stanovalci juga, s tem pa bistveno bolj obremenjujejo okolje.

Problem ni toliko število ljudi kot sistem, v katerem živimo – kapitalizem. Je prilagodljiv in produktiven, a če ni strogo reguliran, s svojo filozofijo več-več-več neizbežno uničuje okolje. Pogon ni podrejen splošnemu interesu, ampak dobičku, zato mora biti vsega v preobilju, a je to blago zavestno kratkega veka, da veliki stroj proizvodnje, storitev, potrošnje in dobičkov teče naprej. Sistem zavestno goji človeka-konzumenta, ne pa človeka-ekologa; kdor več konzumira, pa posredno bolj ogroža okolje. Množice na svetovnem severu in jugu ostajajo ujete v logiko rasti, hkrati pa se čedalje bolj bojijo okoljskih groženj. Virus je zgolj začasno izpodrinil ta globlji in naraščajoči strah, ki ima isti izvor kot zadnja epidemija: grdo ravnanje z naravo.

Skratka, številčno globalno prebivalstvo ostaja resen ekološki problem, tudi če raste vedno počasneje. Z drugimi besedami: smo v obupni tekmi s časom, saj se okolje slabša bistveno hitreje, kot se približuje konec rasti prebivalstva in se spreminjajo proizvodno-potrošniške matrice.

Brez ostrega ekološkega zasuka drsi svet proti robu prepada, to je očitno. Se bo zmagoslavni pohod krone stvarstva končal s samouničenjem? Toda kdo bo v tem konfliktnem svetovnem konglomeratu različnih miselnosti, vladavin, razvojnih stopenj prvi potegnil za zasilno zavoro? Za to je daleč najbolj poklican svetovni sever oz. Zahod, ker je svetu podaril/ vsilil svoj razvojni model, ker je najbolj onesnažil planet, ker je bogatejši in domnevno bolj ekološko ozaveščen. Svoje okoljske probleme je skupaj s proizvodnjo na veliko izvažal na svetovni jug, kjer je delovna sila cenejša, doma pa je tako ohranjal boljši zrak, vodo, zemljo. Toda izvoženi okoljski problemi silijo nazaj na sever – Zemlja je pač ena.

Trumpi vseh vrst, tudi naš slovenski, pa še zmeraj vidijo le svoje fevde. So individualne anomalije, a tudi izdelek sistema, ki ta sistem dodatno kvari.