Kam s policijo?

N'toko

19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Žive meje

V zadnjih tednih se je bilo povsem nemogoče izogniti posnetkom uličnega vstajništva po vseh ZDA. Na socialnih omrežjih smo levičarji delili viralne posnetke policijskega nasilja nad civilisti, desničarji pa viralne posnetke protestniškega nasilja nad stavbami – ne glede na politična prepričanja pa smo se vsi znašli v razpravah o policiji, kakršne pri nas niso pogoste. Ubiti George Floyd je ves svet potegnil v debate o njeni vlogi v družbi, o njenem nasilju in rasizmu. Hkrati pa se vse to dogajanje zdi milijone kilometrov daleč, zaradi česar se pogovori o reformiranju ali ukinitvi policije redko dotaknejo našega okolja. Le kaj lahko v vaški Sloveniji odnesemo iz razprav, ki potekajo v zahodnih metropolah?

Razlike so tako velike, da se zdi vsako primerjanje ameriškega in slovenskega policijskega sistema otročje. Ne, slovenska policija ne ubija ljudi z golimi rokami sredi belega dneva. Ne pretepa civilistov, ne zapira novinarjev in se ne vozi po ulicah s tanki. Upal bi si celo trditi, da jo ima marsikdo za pomehkuženo in preveč podvrženo diktatu človekovih pravic. Zato javnost pri takšnih razpravah po navadi potegne le en sklep: »Pri nas hvala bogu ni tako kot v ZDA.« Vseeno pa bi bilo škoda, če se zaradi tega iz ameriške izkušnje ne bi ničesar naučili. Dejstvo, da se njihove institucije razlikujejo od naših, še ne pomeni, da evropske države niso izpostavljene podobnim procesom. Zgodovinski pregled geneze ameriške policije nam zato ponuja nekaj pomembnih opozoril.

Kot v članku »Why are the police like this?« ugotavlja Alex Guorevitch, se je poklic policista v ZDA prvič oblikoval za nadzor nad migranti, ki so po ukinitvi suženjstva iskali delo na severu. Policija je skrbela predvsem za nadzor novega urbanega prebivalstva (tako belskega kot temnopoltega) v industrijskih središčih – zapirala je »postopače« in preprodajalce takrat prepovedanega alkohola. Oblasti so te patrulje kmalu začele uporabljati za obvladovanje stavkajočih delavcev in za lov na domnevne komuniste, kar je policiji prinašalo moč in orožje. Ko pa je industrija zapustila mestna središča in za sabo pustila obubožano, predvsem temnopolto prebivalstvo, se je na novo militarizirana policija lotila naloge obvladovanja mestnih getov, kjer je delovala skorajda kot okupacijska vojska. Z vzponom neoliberalizma se je vojna proti revnim še razširila – službe so se selile v druge države, socialni programi za brezposelne so se ukinjali, policija pa je dobila nalogo, da »obvladuje« novonastalo odvečno prebivalstvo. Tako so ZDA postale svetovna prvakinja po številu zapornikov.

Evropska unija se s svojo lastno deindustrializacijo spopada na podoben način kot ZDA – sicer nekoliko drugače oblikovana policija se uporablja pretežno za nadzor nad revnimi in za krepitev mejnega režima. Tudi v Evropi se namreč od 70. let skokovito povečuje število »odvečnih« prebivalcev, tako delavcev z juga in bivših kolonij kot revnih prebivalcev centra. Lokalni policisti imajo morda v odnosu do državljanov za odtenek višje standarde, v ravnanju z ljudmi »neevropskega izvora« pa se prav nič ne razlikujejo od ameriških kolegov. Evropska odlagališča za odvečne ljudi niso le zapori, ampak tudi deportacijska taborišča in migrantski kampi na evropski periferiji, Slovenija pa se v EU poskuša pozicionirati kot lokalni ječar – tista država, ki skrbi za uspešno zadrževanje migrantov na Balkanu. Prav ta naloga danes slovenski policiji prinaša zajeten del evropskih in domačih proračunskih sredstev. Vojna proti »tihotapcem« ima pri nas podobno vlogo vseživljenjskega zapiranja revnih kot vojna proti drogam v ZDA, državni zbor pa je prav ta teden izglasoval, da se pomoč tujcem pri prehodu meje kaznuje z enako zaporno kaznijo kot umor. K temu dejstvu dodajmo še desetine mrtvih in tisoče deportiranih na meji, izbris, množično zapiranje ter nasilje nad ljudmi v centru za tujce in v azilnih domovih, pa se nam rasistično nasilje ameriške policije več ne zdi nekaj tujega.

Prav rasna obarvanost policijskega nasilja omogoča slovenskemu srednjemu sloju, da tega nasilja ne vidi, saj se ta povezuje zgolj z obvladovanjem »nevarnih tujcev« (ter seveda Romov, ki so najbolj getoizirano prebivalstvo pri nas). Le malo si jih predstavlja, da je nasilništvo, kot se izvaja nad ljudmi temnejše polti, lahko uporabljeno tudi proti njim. Toda zgodovinske lekcije so jasne. Tako kot v ZDA tudi pri nas ni namen policije eksplicitno zatirati temnopolte, pač pa varovati zasebno lastnino pred prebivalstvom, ki ga je formalna ekonomija izpljunila. Naši policiji morda ne bo treba zatirati velikih delavskih uporov, bo pa igrala vse večjo vlogo pri nadzoru nad ljudmi iz socialnega roba. To se že danes kaže v primeru deložacij, preganjanja brezdomcev, lova na »socialne goljufe« in vse agresivnejšega nadziranja javnih prostorov.

In če v Sloveniji še ni tako hudo kot v ZDA, pa prenos sredstev od socialnih k represivnim institucijam poteka po enaki logiki. Vlada Marjana Šarca, ki je napadala prejemnike socialne pomoči, je namenila daleč največjo proračunsko povišico prav ministrstvu za notranje zadeve – saj se spomnite: »da ne bodo migranti postopali po mestih in spali na klopeh …« Sedanja vlada podeljuje nova pooblastila policiji in omejuje pravice tujcev, sočasno pa napoveduje omejitve socialnih storitev. Le kako bi v času naraščajoče brezposelnosti to lahko peljalo kamorkoli drugam kot k povečevanju represije? Nič nenavadnega, da se policisti pritožujejo zaradi preobremenjenosti – kmalu bodo edina ustanova v državi, ki se ukvarja z revnimi.

Nikakor ne smemo pozabiti na dejstvo, da se je George Floyd znašel pod kolenom policista, ker je med koronakrizo ostal brez dela in se je v stiski zatekel k nakupu s ponarejenim bankovcem. V tej luči se zdi aktualni slogan ameriških protestnikov »Defund the police!« še kako pomemben, saj z njim poskušajo pobudniki preusmeriti sredstva od policije nazaj v šolstvo, zdravstvo in socialo – od zatiranja revnih k reševanju revščine. Podobno kot Floyda pa je kriza prizadela tudi desettisoče prebivalcev Slovenije, ki se komaj še prebijajo iz meseca v mesec na legalen način. Država je pred izbiro: ali jih bo obravnavala kot žrtve ekonomske krize, ki jim je treba zagotoviti socialno varnost, ali pa kot kriminalce, ki potrebujejo trdo roko oblasti.