Pandenomika

dr. Bogomir Kovač

19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Ekonomija

Pandenomika je skovanka, namenjena razumevanju nove ekonomske realnosti v času pandemije covid-19 in po njej. Pandemijska kriza je spremenila makroekonomsko in poslovno okolje, prinaša nov trikotnik trga, države in civilne družbe, drugačna spoznanja o preživetju kapitalizma. Negativne cene blaga in denarja, neposredno denarno financiranje gospodinjstev, različne oblike temeljnega dohodka so nekatera od njih. Lahko inflacija ponovno postane problem, bodo države za preživetje brez zadreg uporabljale permanentno zadolževanje, tudi občasno kolektivno razvrednotenje dolgov ... Ekonomska logika se spreminja, nenavadni ekonomski ukrepi se gostijo, odkloni postajajo normalni. Toda pandenomika bolj razkriva stara nasprotja, kot pa jih premošča. Zato je nova normala bolj dokaz nevzdržnosti sistema kot način njegovega premoščanja. Covid-19 je očitno zgolj nova kriza v nizu katastrof sodobnega kapitalizma.

Toda kje in kaj je začetek tega konca? Ekonomska logika tržne ekonomije predpostavlja delovanje Smithove »nevidne roke« trga, samodejnega usklajevanja zasebnih potreb in skupnih interesov. Denar je krvni obtok tega sistema, cene njegov usmerjevalec, oba sta hkrati jedro kriz in orodje odrešitev. Denar je edino blago, ki ga ustvarjamo »ex nihilo«, iz nič, s pomočjo kredita. Denarna ekonomija je dejansko dolžniška, trgi pa temeljijo na zaupanju, da bodo dolgovi nekoč poplačani. Zato je denarna ekonomika svojevrstna ekonomska religija. Cene so na drugi strani tržni informacijski sistem, odvisne od stroškov, vrednosti denarja, trka ponudbe in povpraševanja. Omogočajo ekonomsko kalkulacijo, alokacijo virov in delitev dohodkov. Svojo vlogo lahko opravljajo samo, če so stabilen in verodostojen prikaz vrednosti. Zato je inflacija tako nevarno ekonomsko blažilo. Kredit in inflacija veljata za staro lažno zdravilo tržne ekonomije. Težava je dvojna. Lahkotnost zadolževanja sproža moralni hazard, ko neomejena finančna pomoč vodi v neracionalne in tvegane odločitve, z inflacijo cene izgubijo svojo informacijsko funkcijo. Pandenomika odpira obe ti dilemi.

Koronakriza je ostro zarezala v gospodarsko rast držav, socialno in medgeneracijsko stabilnost družb in globalno soodvisnost podjetij in potrošnikov. Stare ekonomske politike so zavezane mobilnosti, optimalizaciji in rasti, nove zanimajo izzivi odgovornosti, enakosti in trajnosti. V ospredju niso političnoekonomska, temveč vse bolj moralna vprašanja, politična legitimnost tehnokratskih rešitev. Nikoli doslej se niso centralne banke in vlade tako hitro in močno odzvale, število reševalnih programov raste, njihove vrednosti so ogromne. Vsi prisegajo na načelo »naj stane, kolikor hoče«, vsi rešujejo obstoječi sistem z »vsemi možnimi sredstvi«. Za zdaj je dobro vsaj to, da imamo očitno usklajeno delovanje monetarnih in fiskalnih spodbud. Pred desetimi leti je prevladala zgrešena kombinacija ekspanzivne monetarne in restriktivne fiskalne politike in znašli smo se v pasti dolgoročne stagnacije in deflacije, ob hkratnem napihovanju borznih balonov. Bo tokrat drugače?

Nesporno bo oživljanje gospodarstva počasnejše od pričakovanj, negotovost drugega vala pandemije je velika, strah pred tveganji zavira potrebno oživljanje. Negativne cene blaga so del teh zapletov. Naftne cene so že od leta 2014 občasno negativne, zlasti v ZDA za surovo nafto. V obdobju pandemije covid-19 so tržne cene strmoglavile, ker se je zmanjšalo svetovno povpraševanje in proizvajalci, zlasti Rusija in OPEC, niso dosegli soglasja glede zmanjšanja dnevne proizvodnje. Ko padejo cene nafte, se zlomijo tudi druge borzne cene. Podobno usodno povezanost imamo pri obrestnih merah, torej cenah denarja. Negativne obrestne mere imamo od leta 2012, niso več posebnost, temveč stalnica monetarne politike. Dejansko padajo že dobrih trideset let, so del skrbi padajočih donosov, manjše produktivnosti in nižje inflacije, pa tudi omejevanja vpliva bank na realni sektor. Negativne obrestne mere so dokaz, kako neučinkovita postaja monetarna politika zaradi likvidnostne pasti, ko se večina denarja zliva na finančne trge in ne v bančne kredite, realne investicije in gospodarsko rast. Zato imamo rast borznih cen in deflacijo na trgu blaga in storitev, od tod »sekularna stagnacija«, stalna recesija, ki je posledica permanentnega pomanjkanja agregatnega povpraševanja. Negativne obrestne mere so dokaz, da kapitalizem ne more preživeti brez takšnih finančnih spodbud, brezmejne likvidnosti centralnih bank in domala brezobrestnega zadolževanja držav. Države dejansko zastonj financirajo svoje primanjkljaje, zadolževanje pri bankah dejansko nima omejitev. Ta narobe ekonomski svet je postal nova normala.

Pandenomika to novo ekonomsko logiko obrača v politično dejstvo, covid-19 je eksperimentalno zapiranje gospodarskih tokov spremenil v novo sistemsko ureditev. Toda šokantnost teh sprememb in njihovo sprejemljivost merimo z nevarnostjo širjenja inflacije. Nemci tu že postavljajo vzporednice s svojo hiperinflacijo po letu 1921, neoliberalni ekonomisti svarijo pred moralnim hazardom. Za zdaj je šok znižanja povpraševanja večji kot ponudbe, cene energentov so nizke, obrestne mere negativne, plače padajo. Svet nizke gospodarske rasti, brezposelnosti in visoke zadolženosti držav je bližje deflaciji kot inflaciji. Če nominalna gospodarska rast presega obrestne mere, potem zadolževanje ni problem, inflacija pa tudi ne, ker je nihče ne potrebuje. Problem nista inflacija in financiranje razvoja, težava tiči v prehitrem opuščanju ekonomskih spodbud.

Pandenomika je nova doktrina šoka. Nova normala je boj za restavracijo sedanjega kapitalizma. Politične elite tu nočejo tvegati, bojijo se prerazdelitve bogastva in moči. Zato raje govorijo o spremembah, kot jih uresničujejo. V igri prestolov je lažje biti mrtev kot živ.