Trg koalicijskega miru

Vlado Miheljak

26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Dva leva

»Pozivanje k ubijanju posameznih oseb, nasilništvo nad policijo in izražanje sovražnih gest nimajo popolnoma nič skupnega s svobodnim izražanjem mnenj. Nasilje (besedno in fizično) na protestih ni element demokracije, je le način, kako demokracijo zatreti.«
— Aleksandra Pivec je razkrila način, kako uspešno zatreti lastno verodostojnost (TW, 14. junij 2020)

»S tega vidika verjamem, da vam je včasih težko, ko iz dela slovenske javnosti ali pa odmevov tako imenovane javnosti vidite, da se vaša dejanja presojajo drugače kot dejanja koga drugega. Da se bolj blagohotno obravnava ravnanje nekega črnosrajčnika na protestih v Ljubljani, ki napade policijo in je ob tem zamaskiran in je to del nove normalnosti, če pa vojak Slovenske vojske ob opravljanju svoje službe uperi na nekoga, ki je sumljiv na prvi pogled, orožje, pa je to škandal brez primere in nekateri to razglašajo celo za mednarodni škandal na naših tleh.«
— Janšev kaplarski pogled na vlogo vojske v družbi in državi (17. junij 2020) »

In kaj je narobe, če bi bili po celi Sloveniji vojaki?«
— Travnerjev miličniški pogled na demokratično in pravno državo (Dnevnik, 20. junij 2020)

Vsaka država ima kakšen trg, na katerem se izpisujejo in izrisujejo velike teme. Pozitivne in negativne. Dostikrat se začne pozitivno, pa konča negativno ali obratno. Václavské náměstí oziroma Venčeslavov trg v Pragi pomni zgodovinske dogodke, od sovjetskih tankov, ki so krvavo zatrli praško pomlad, in protestnega samozažiga Jana Palacha pa vse do veličastnih zborovanj v času žametne revolucije. Podobne zgodbe nizajo trg Taksim v Istanbulu, trg Tahrir v Kairu, Majdan Nezaležnosti oziroma Trg neodvisnosti v Kijevu, pa denimo Trg republike in Trg Nikole Pašića v Beogradu in ne nazadnje zlovešči Trg nebeškega miru v Pekingu, ki ga je enopartijski režim leta 1989 spremenil v klavnico. Trgi obeležujejo tudi slovensko zgodovino. Zlasti Kongresni trg in Trg republike (prej Trg revolucije). No, ljubljanski trgi so doslej izrisovali bolj ko ne pozitivne zgodbe, ki jih niti Janševa paranoja s postroji robocopov v času ljudskih vstaj 2013 ni mogla relativizirati. Od prejšnjega petka pa bo celoten vtis drugačen. Nihče doslej ni zaprl celotnega trga za javnost. Ne v poosamosvojitvenem obdobju ne v času prejšnjega režima, ki si okrog policijskih postopkov varovanja ali celo preprečevanja množičnih zbiranj, množičnih protestov ni privoščil tega, kar zdaj počne Janšev režim. Janša je res prava karikatura majhnega prestrašenega diktatorčka. Je v skupini tistih, praviloma znotrajpartijskih »oporečnikov«, ki so v prejšnjem sistemu prišli v konflikt z lastno partijo. A hkrati je poseben po tem, da konflikta ni generiral njegov preveč liberalni in odprti pogled na vlogo partije v sistemu, ampak obratno, ker je njegova kritika letela na premajhno ortodoksnost partije. In tista javnost, ki je zastavljala besedo za njegovo izpustitev, zdaj pomeni jedro upora proti režimu, ki ga skuša vzpostaviti. Ostali so mu zgolj krjavlji. Pač, dovolj zmerno bistro občinstvo, da kupi denimo njegove dramulete o alternativni proslavi, ki jo označi kot »nedostojno, zavržno in izven vsega, kar si predstavljamo pod besedami normalnost in civilizacije«. Moraš res biti vsaj Janšev vernik, da se ne spomniš, da so vselej, ko ni bil na oblasti, organizirali »alternativne proslave«, uradno pa ignorirali. Ali pa imaš spominske motnje zaradi kolaboracije iz koristoljubja ali ambicioznosti. Ne vem pa, ali lahko kakršnakoli amnezija prikrije podobe nove realnosti, ki se dogaja v javnem prostoru. Zanimivo bi bilo slišati politologinjo Kustečevo, kako razume in racionalizira svojo vlogo v vladi, ki instrumentalizira policijo, kot je ni še nobena osamosvojitvena politična oblast in je tudi ni enopartijska politika v osemdesetih letih v prejšnjem nedemokratičnem sistemu. Kako je biti član/ica vlade v času, ko policija po »usmeritvah« ministrskega kolega popisuje ljudi, ki izpisujejo tudi najbolj benigna sporočila s kredo po tleh javnih prostorov; ko brez pojasnila ustavljajo po ulicah mimoidoče, jih legitimirajo zaradi suma morebitnih prihodnjih kaznivih dejanj; ko ne nazadnje popisujejo umetnike in intelektualce, ki na Trgu republike berejo ustavo; torej, temeljni konstitutivni in pravni akt države. In bralce zaradi ad hoc prepovedanega območja (ki ni ne prostorsko, ne časovno, ne vsebinsko definirano) na silo odnašajo s prizorišča. Ti dogodki, vredni preimenovanja Trga republike v Trg ustavnosti, niso zgolj neka od obrobnih podrobnosti v obdobju protestov proti Janševi tretji vladi, ampak prelomna točka v percepciji političnih svoboščin in človekovih pravic v samostojni Sloveniji.

No, vse te dileme pa ne veljajo za Pivčevo, ki pooseblja najbolj izprijeno podobo generacije instantnih politikov. Pivčeva je na čelu generacijske stranke, v katero pa generacijsko ne sodi. Očitno je zanjo populacija, ki jo nagovarja, zgolj in predvsem tržna niša, poslovni izziv. Pivčeva ni oseba, ki se je kadarkoli zavzemala za javno stvar, ki bi zastavila ime za karkoli. Zato lahko piše take neslanosti o zadnjih dogajanjih. Ker je nikoli, ampak res nikoli ni bilo zraven pri prav ničemer, kar bi presegalo njen osebni interes. Pivčeva, ki živi zunaj in onkraj družbenega dogajanja, lahko zato brez težav klati neumnosti o »pozivanju k ubijanju posameznih oseb«, pa »nasilništvu nad policijo«. Slednjega niti policija ne beleži. Pivčeva to bere s »plonk cegelca«, ki ji ga je napisal nekdo drug.

Državljanski upor in nepokorščina v Sloveniji leta 2020 pomenita redko videno nenasilno množično dogajanje.