Ahilova peta Janševe vlade

dr. Bogomir Kovač

26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Ekonomija

Sto dni nove slovenske vlade je običajno priložnost za poračun njene dejavnosti in oceno dela. Trije meseci so v politični kulturi zahodnih demokracij nekdaj pomenili obdobje kristalizacije vladnih usmeritev, pri nas jo vseskozi razumejo kot čas nenapadanja opozicije. Vmes vlade vseh barv opravijo svoje kadrovske menjave in mir spreminjajo v vojno za utrjevanje oblasti. Tretja Janševa vlada je to logiko prignala do skrajnosti zaradi pandemije, skrajšanja mandata in lastnih oblastnih frustracij. Njenih sto dni sta zaznamovala pandemija in krizni menedžment ob njej. Na zdravstvenem področju je uspela, ekonomsko precej manj, politično pa je povsem zavozila. Janšizem ostaja tako bolj političnoideološka kot političnoekonomska označba politike, ki jo pooseblja karizmatični predsednik vlade. Njegova tretja vlada je poglobitev pristopov prvih dveh. Politična lekcija volilnih porazov ga očitno ni izučila. Toda politika je zanj vedno pomenila plen, ekonomiko prisvajanja za koristi ozkega kroga ljudi. To je pragmatizem politične ekonomije janšizma tudi po stotih dneh vladanja.

Nenapisano pravilo stotih dni političnega miru je klasičen trik političnih prevarantov, ki pod krinko nenapadanja postorijo večino umazanih političnih poslov, ekonomska pričakovanja volivcev pa pustijo v ozadju. Tokratni tretji mandat Janševe vlade je zaznamovala pandemija, njene izredne razmere so bile nenavadno naravno okolje za njen krizni menedžment. Že ustanovna seja vlade je postregla s potrebno mimikrijo, prvimi kadrovskimi menjavami, postavitvijo kriznega štaba in komunikacijskim šumom. Vse skupaj je star modus operandi vseh Janševih vlad. Najširša mimikrija zadeva navidezno zunanjo odprtost, Janša in SDS vztrajno pozivata na skupne okope protikriznih ali razvojnih front. Toda navidezna politična inkluzivnost je seveda zgolj paravan za dejansko izključevanje in soliranje.

Janševe in Logarjeve pisarije v Bruselj so del te zgodbe. Politične menjave mimo strokovnih meril so univerzalno pravilo slovenske strankokracije, kadrovski apetiti so gonilno kolo osvajanja oblasti. Kadrovski cunami imamo tudi tokrat, od policije in vojske do SURS. Tretjič, vzporedne strukture oblasti so stalnica avtokratskega vodenja in totalitarnih teženj oblasti. To je sredstvo za izboljševanje želene funkcionalnosti sistema in prevalitve odgovornosti. Takšno vlogo je na zdravstvenem delu odigrala skupina okoli Beovićeve, na ekonomskem pa z Lahovnikom. Vse skupaj na koncu združuje večna bitka za politično legitimnost, ki zahteva nenehen boj z mediji. Frustracija je tu izjemna, boj za monopolizacijo novic se zdi vladi ključ do politične manipulacije množic. Nič se torej v teh stotih dneh ni spremenilo, čeprav je vse drugače.

Nobenega dvoma ni, da sta se takšen vladni ustroj in način vodenja najbolj prilegala kriznim razmeram pandemije. Vladni krizni menedžment je bil del njene normalne političnoideološke agende, zato je dobro obranila zdravstveno krizo in bo verjetno uspešna tudi v prihodnje. Zgodba in slab pristop v domovih za ostarele je bolj odgovornost stroke kot politike, korupcijski kaos pri nabavi opreme pa je že del ekonomskega spopada s pandemijo. Janša se tradicionalno zapleta v poslovne afere preprodaje, od prekupčevanja z orožjem, kasneje z oklepniki in sedaj z maskami. Počivalšek je v slabem mesecu dni pokopal vso politično legitimnost te vlade. Trije ekonomski paketi so bili navidezno ustrezni, toda slabo pripravljeni in izpeljani. Vsi so očitno pričakovali razmeroma hiter odboj, gospodarsko krizo v obliki črke V, toda dejansko nas čaka dolgotrajna recesija. Prava odpuščanja in brezposelnost se šele začenjajo, likvidnost na medpodjetniški ravni bo postal problem, stečaji podjetij vseh vrst in dejavnosti so jesensko dejstvo. Pandemijske ekonomike vlada ni vešča, to je več kot očitno, Lahovnikova skupina pa ni ne tič ne miš. Vse skupaj je zastavljeno tako, da ne more delovati. Bistvo zgodbe je spodbujanje agregatnega povpraševanja, predvsem s kratkoročnimi in srednjeročnimi ukrepi, s konkretnimi regionalnimi in panožnimi rešitvami. Sistem dosedanje zaščite posameznikov in podjetij se mora umakniti veliko bolj kompleksni politiki restrukturiranja podjetij, realokaciji finančnih virov in spodbujanju investicij, javnih in zasebnih. Tega preprosto ni videti nikjer, Počivalšek in Šircelj ne ponujata nobenih sistemskih rešitev, Vrtovec je povsem nebogljen, Vizjak pa prežet z interesi drugih. Seznam 187 razvojnih projektov je iluzija in neumnost, podobna vladnemu dokumentu iz leta 2006 o razvojnih projektih za obdobje 2007–2023. Negotovost je zato velika in vodi v varčevanje namesto k potrebnemu trošenju. Ekonomika je po stotih dneh Ahilova peta Janševe vlade.

Ostaja še tretje politično ideološko polje, kjer je vlada investirala največ in tudi največ izgubila. Njena politična komunikacija na 70 novinarskih konferencah v sto dneh je bila slaba, ustrahovanje zaradi pandemije je preraslo v sedanje zaostrovanje represivnih ukrepov. Bolj ko vlada utrjuje svojo legalno oblast, bolj izgublja politično legitimnost. Upor ulice je del te politične agende, ki sedaj prevzema ključno vlogo notranjega sovražnika, transmisijo politične manipulacije. Uničevanje pluralnosti, diskreditacija drugačnosti, nezaželenost vsake kritike so najbolj problematični vidiki politične fenomenologije Janševe vlade. Gre za nezmožnost misliti stališče drugega. Tu je konec prave politike, banalnosti zla se začenjajo tam, kjer se konča kritična refleksija.

Sto dni je premalo za pravo vrednotenje in preveč za neznosno lahkotnost nove Janševe vladavine. Ko gre zares, potrebujemo premislek o tem, kaj je še mogoče sprejeti in česa ne. Ideologija je fašistična, politika še ne. Vmes ostaja pravica kritičnega mišljenja in presoje, česa nočemo. Preprosto, nismo vsi Janša.