Janšev Stalingrad

dr. Bogomir Kovač

3. 7. 2020  |  Mladina 27  |  Ekonomija

Spektakularna odstopa notranjega ministra Hojsa in direktorja policije Travnerja ter kriminalistična preiskava Počivalškovih rabot so prvo pravo priznanje političnega poraza Janševe vlade. Pretresajo jo večni korupcijski škandali in ideološka polarizacija družbe, za politično mitologijo globoke države stoji ekonomski pragmatizem globokih žepov. Maske v takšnih primerih padejo. Hojs je klasična žrtev v Janševi igri reševanja Počivalška in velikega političnega obračuna s pravno državo. Vratolomne kadrovske poteze so tu temeljno orodje kriznega menedžmenta in uzurpacije moči. Sporočilo je jasno. SDS je pripravljena na lastne žrtve, cilj je ohranitev oblasti zaradi obvladovanja poslov. Počivalšek združuje oboje, zato je ključna figura preživetja koalicije. Podčetrtek postaja Janšev Stalingrad.

Kolektivni odstop obeh nosilcev oblasti ima veliko pomenov in razlag. Toda nekaj je jasno: gospoda nista odstopila zaradi načelnih razlogov, temveč sta bila v to prisiljena. V normalnih razmerah bi akcija NPU kvečjemu utrdila njun položaj – dokazala bi namreč profesionalnost in neodvisnost delovanja državnega aparata, tako policije kot tožilstva in sodišča, kar je evropska norma delovanja pravne in politične države. Toda tako partijski vojščak Hojs kot policist Travner sta imela mandat, da z vrha politično posežeta v kadrovsko strukturo in način delovanja policije. Očitno sta skupaj s predsednikom vlade spregledala in podcenila globino pravne države. »Globoka država« tu ne pomeni izprijenosti klientelistične hierarhije oblasti, kjer o vsem odloča nekdo iz ozadja. Globino pravne države v demokratični maniri EU določajo zakoni, procesni protokoli in robustnost avtonomnih centrov moči, ki jih ni mogoče tako preprosto obvladovati in nadzirati. Očitno je globina pravne države tokrat trčila ob delovanje Janševe »globoke države«. Politizacija pravne države v interesu neke stranke in njenega vodje se je ujela v past ustavno določenih demokratičnih institucij. Vanjo sta se zapletla tako Hojs kot Travner, Janša pa ju je očitno taktično žrtvoval zaradi naraščajoče politične nemoči in želenega protinapada. Kombinacija žrtve in političnega obračuna je star trik avtoritarnih oblasti. Janša upa, da bo z njim še mogoče dobiti izgubljeno vojno.

Toda zaplet je že tu. Volja vseh še ni splošna volja, ki jo pooseblja vodja, kakršnakoli oblika »svobodne družbe« je mogoča šele prek avtonomije delitve oblasti, v soočenju državne in nedržavne politične skupnosti mnogih. Sloviti Hobbsovi mitološki politični figuri Leviatana in Behemota sta dejansko dve plati iste medalje, centralizacija oblasti je druga stran političnega kaosa, represija potrebuje anarhijo, prisila reda bije bitke z neredom. Repolitizacija države temelji na njeni depolitizaciji, njena prisila ima kontrapunkt v delovanju svobodnih državljanov. Na prelomni točki smo pred paradoksalno dilemo, ali država ali politika, politično razlaščanje ljudstva zahteva votlo demokracijo. Prav zavračanje vsiljene »enotnosti politike«, nekakšnega prostovoljnega političnega suženjstva, je lakmus politične emancipacije, ki jo predstavljajo sedanji protivladni protesti. Tu se je začela tiha erozija oblastnega projekta vlade, nadaljevala pa v dejanskem ograjevanju političnih elit od ljudstva. Zadnje proslavljanje slovenske državnosti ponuja dovolj nazoren dokaz, pa tudi prikaz usodne fantazme totalitarnosti »enega naroda«, neprecenljive »edinstvene dežele«. Oboje legitimira želena konsenzualnost upravljanja in vodenja države. Grandiozne ideje o politični in družbeni enotnosti so tu preprosto sredstvo za ustoličenje voditeljstva. Toda pravi problem te naracije ni politični prevzem oblasti, voditelj kot podoba ljudstva, temveč obvladovanje ekonomske moči, artikulacija prepleta politike in biznisa. Od tod bolestna ambicija glede političnega prevzema pomembnih podjetij, grandomanija investicijskih projektov, korupcijski zapleti s provizijami pri javnih nabavah vseh vrst, večna obsedenost z lastniškim obvladovanjem medijev … Če sledite denarju, boste hitro odkrili politično skrivnost globoke države. Tu so korenine političnega poloma Janševe vlade, ki lahko vodi do njenega zloma.

Skupni imenovalec je korporativno upravljanje države in podjetij. V slovenski strankokraciji so politične menjave oblasti postale vzvod za politizacijo profesionalnega menedžmenta v javni upravi, podjetjih in ustanovah s prevladujočo državno lastnino in regulacijskim vplivom. Politizacija upravljanja in vodenja je postala del domala militantnega menjavanja ljudi v nadzornih institucijah in vodstvih. Janševa vlada za zdaj ni posebnost, podobno so počeli tudi Šarčevi in Cerarjevi. Utrjevanje oblasti se kaže v nameščanju lastnega kadra, povprečna doba vodstev vojske in policije, SDH in pomembnih državnih podjetij ter ključnih ustanov je dobro leto, redke izjeme potrjujejo pravilo kadrovskih cunamijev. Posledice so katastrofalne. Sposobnost kadra pada, učinkovitost vodenja tudi, nadzorni mehanizmi se spreminjajo v kadrovske transmisije. Zato se v kadrovskih mlinih zadržuje vse več političnih stremuhov in ne strokovnjakov, odpor do politike se stopnjuje v javnosti in pri kandidaturah. Kadrovska politika je postala način rafiniranega primitiviziranja javnosti, ki vodi v zaton kritične refleksije in napredka. Volja do moči se dejansko spreminja v ugašanje luči, ekonomski napredek v splošno politično regresijo.

Usoda dežele na robu tridesetletnice države je vse bolj nezavidljiva. V to godljo so nas pripeljale politične elite, tako z leve kot desne. Levi so veliko bolj znosni, medtem ko desni postajajo vse bolj ogabni in tudi nevarni. Gre za politično maškarado gospostva, kjer se bo najtežje osvoboditi kostumov.