Zmernoglavci

Vlado Miheljak

10. 7. 2020  |  Mladina 28  |  Dva leva

»Vztrajali pa bomo toliko časa, ker vsak jing ima svoj jang, dokler bo nasprotna stran zatrjevala svoje, bomo tudi mi tam, da pokažemo alternativo. … Politkolesarski mitingi ob petkih in razne sramotne protiproslave, kjer se odvijajo perverzni prizori in ponosno razkazuje totalitarna simbolika, peljejo v bedo anarhistične levičarske diktature, katere predokus sta tovarna Rog ali Metelkova. Seveda, branili bomo vse spomenike, vse praznike, ki simbolizirajo Slovenijo in našo zgodovino.«
— Že dan kasneje so rumeni jopiči branili Kardeljev spomenik na Trgu republike pred nezadovoljnimi protestniki (Nova24TV, 2. 7. 2020)

»Spoštovani gospod državni tožilec, iz zgodovine zadnjega stoletja je splošno znano, da so javnemu in organiziranemu hujskanju množic z gesli ’Juden raus!’, ’Smrt fašizmu!’ in podobnimi sledila pobijanja najprej posameznikov, nato pa celih skupin; vse do stopnjevanja v zločinih proti človeštvu in genocidu.«
— Po Janezu Janši ni zavržno le vzklikanje »Smrt fašizmu«, ampak je do neke mere nesprejemljivo celo vzklikanje »Juden raus«.

»Na zadnji tiskovni konferenci je župan Janković zelo kritično ocenjeval ostre vladne ukrepe, ki so bili namenjeni tudi preprečevanju širjenja virusa ob državni proslavi in na spremljajočih protestih. Spodbujal je več svobode, a hkrati s tem neodgovorno ravnanje. Posledice se, ko gre za širjenje okužb, pokažejo v nekaj tednih.«
— Peter Jančič/Niko Hari, Siol.net, 5. 7. 2020

»Najbolj nevarno orožje so ljudje majhnega kalibra.«
— Wieslaw Leon Brudzinski

Po dobrih stotih dneh tretje Janševe koalicijske vlade se je pokazalo, da še vedno deluje po standardnem obrazcu iz prejšnjih mandatov: korupcija, klientelizem, nepotizem, avtoritarni princip vladanja. Novo pa je neposredno spogledovanje z neonacisti. To pomeni, da si prepoznani neonacisti oblačijo rumene jopiče in stopajo v bran Janezu Janši in njegovi vladi. Kar je seveda problem, a še večji, pravzaprav veliko večji problem je, da Janša in njegovo spremstvo to podporo sprejemata in skupino celo jemljeta v bran pred mediji in javnostjo. Ko je mladeniču roka ušla v strumni nacistični pozdrav, so ne le Janševi (spletni) konceptivni ideologi (Žiga Turk, Tomaž Štih), ampak tudi on sam relativizirali eksces kot nekaj, kar je rumenim jopičem podtaknjeno. A glej ga zlomka, analiza nedvomno pokaže, da so rumeni jopiči sami sebi podtaknjeni neonacisti. Bistri, kot so, so v četrtek na Orbánovi televiziji razlagali, da so in bodo branili spomenike in simbole države in državnosti. In res, že naslednji dan so na Trgu republike obkrožili spomenik Kardeljeve skupine. Očitno so dojeli, ali pa jim je povedal sam Janša, kako velik je bil Kardeljev prispevek k pripravi ustavnopravnih temeljev za legitimiranje odcepitvenih procesov v zaključnih bojih suverenizacije.

Ker je povojna združena Evropa utemeljena na antifašizmu, je dolžnost ne le vsakega odgovornega politika, ampak vsakega pravega patriota, da evropsko javnost posvari, da sta v čakalnici za predsedovanje EU politik in politika, ki koketirata z neonacizmom.

Janša ima tudi sicer kup težav. Najprej in še zlasti z doslednostjo. Opozarja, da je parola »Smrt fašizmu« neposredni klic k pogromu, k uboju, hkrati pa retvita rumene jopiče, ki sporočajo in obljubljajo »Smrt komunizmu«. No, samega sebe pa je presegel, ko je enačil pogromski potencial parole »Juden raus« s parolo »Smrt fašizmu«. Ne le da bo niveliranje zagotovo povzročilo mednarodni škandal, ampak je primerjava na ravni bizarnosti izpeljave vzajemnega, soodvisnega razmerja med sužnjem in gospodarjem v Skinnerjevem delu Beyond Freedom and Dignity (1971). Pač, suženj s svojimi dejanji sili gospodarja v kaznovanje … Pravzaprav je nenavadno, da se slovenska judovska skupnost še ni zganila ob najbolj neposredni in perverzni relativizaciji holokavsta, ki si jo je kdaj privoščil visoki politik. Ne reagira pa niti varuh človekovih pravic, ki je doslej dremal in molčal ob vseh sistematičnih kršitvah človekovih pravic Janševe administracije in se je šele v zadnjem času začel sramežljivo oglašati. Gre gotovo za najbolj anemičnega, brezbrižnega nosilca funkcije ombudsmana od vzpostavitve instituta.

A kakorkoli. Janša ima značilni problem avtoritarnih samodržcev. Kot ostali ima izjemno potrebo po priznanju; potrebo po tem, da bi ga imeli radi, toda vsi manevri, ki jih v ta namen izpelje, so kontraproduktivni. Obnaša se kot tip, ki sumi, da ga partnerka ne mara, zato jo začne pretepati, da bi v njej predramil ljubezen. Toda glej čudo, bolj ko jo tepe, manj ga ima rada. Nadomestno zadovoljstvo za nerealizirano ljubezen ljudstva zato išče in najde v ljudeh, ki se predajajo v odvisno razmerje v zameno za drobne privilegije, bonitete ali iščejo uteho za stare bolečine. Kot denimo novinar in urednik Jančič, ki ga je pokojni Slivnik v času prve Janševe vlade in kravje kupčije s Pivovarno Laško postavil za urednika Dela, a se je imenovanje klavrno izteklo. Kot je takrat objavil aktiv novinarjev, ga je na glasovanju podprlo le 17 članov aktiva (12,8 odstotka), 115 članov je bilo proti (86,5 odstotka), ena glasovnica pa je bila neveljavna. Njegov kratki mandat je bil zato zaznamovan z odsotnostjo vsakršne avtoritete v časopisni redakciji. No, sedaj je doživel tolažilno nagrado z imenovanjem na mesto urednika portala Siol.net. Toda tudi to imenovanje mora krepko odplačevati. Iz tedna v teden. Prejšnjo nedeljo pa je doživel katarzo. Ob naslajanju nad potencialno okuženostjo župana Jankovića s koronavirusom je izpeljal, da je bil namen popolne blokade ožjega središča Ljubljane ob državni proslavi preprečiti širjenje virusa. Kaj takega še pregovorno zmerno inteligentni policijski minister ne bi izjavil. Za tako izpeljavo moraš biti vsaj bebec, če že ne kar Jančič.