Zelo človeško, zelo narobe

Janko Lorenci

10. 7. 2020  |  Mladina 28  |  Kolumna

Svet je še ali znova sredi pandemije covida. Njeno pljuskanje po planetu je iz zavesti na mah izbrisalo krizo okolja, ki je lani s celo verigo naravnih katastrof počasi preraščala v kolektivno potlačenost, s tem pa tudi v družbeno prioriteto. Ta izbris je ena najslabših posledic epidemije. Zdaj povsod suvereno vlada želja po vrnitvi v stanje pred izbruhom bolezni, v staro normalo, edino, ki jo poznamo in jo v glavnem sprejemamo, tudi če z njo nismo zadovoljni.

Hkrati je pandemija okolje posredno postavila v ospredje: pokazala je, kako radodarna, a tudi nevarna je lahko narava, prinesla je nekaj razmisleka o nesmiselnosti nenehnega hitenja, tekmovanja, ekspanzije, naslikala, kako nujen je alternativni razvoj, kako ranljivi smo posamezniki in družbe. V nekaj tednih je s karantenami izboljšala svetovno ozračje bolj kot vsa podnebna politika v zadnjih letih. Žal zgolj začasno.

Zdravstvena kriza je bila v glavnem reševana humano: javno življenje je bilo ustavljeno, da se ne bi okužilo in pomrlo veliko ljudi, zlasti najranljivejših – starejših in revnejših. Zato je zdravstvena kriza prerasla v gospodarsko, socialno, ponekod politično. Če se bo bolezen vlekla, če ne bo cepiva, če bo virus nevarno mutiral, se lahko na humanost pozabi, in to se ponekod že kaže. Kajti v osnovi se hoče, da vse ostane tako, kot je (bilo), nove splošne zapore si nočemo več privoščiti, zdravstvo ima omejene zmogljivosti – ergo, prepustimo nekaj odstotkov ljudi usodi.

Epidemija je ekološko krizo izrinila iz zavesti, ne pa tudi iz resničnosti. Ta kriza grozi, da bo postala neprimerno nevarnejša od vseh nadaljevanj pandemije. O tem ni nobenega dvoma več, to nam govorijo množeče se okoljske katastrofe in znanost. Od tod vprašanje: zakaj tako burna reakcija na epidemijo in taka negibnost glede ekokrize, veliko nevarnejše?

Glavni razlog je v tem: ekološka kriza se zdi v primerjavi s korono dokaj abstraktna in difuzna, počasneje napredujoča, dozdevno daleč v prihodnost odmaknjena grožnja. (A tako je Evropa sprva gledala tudi na izbruh korone na Kitajskem.) Virus pa je nevaren tu in zdaj, vsaj teoretično lahko zadene vse, zveza med njim in nevarnostjo je bistveno očitnejša. Strah pred njim je večji tudi zato, ker je bil sprva popolna neznanka. Zdaj se zdi že manj nevaren in bolj vsakdanji, to mehča obrambne reakcije države in prebivalstva in oživlja bolezen.

Pandemija je ponudila nekaj jasnih naukov, uporabnih tudi za ekološko stisko: iz tako globoke krize zmore družbe potegniti le država, ki lahko v sili deluje hitro, radikalno, nedogmatično. Dobre javne službe so nenadomestljive. Velikih kriz ni mogoče obvladati brez solidarnosti in sodelovanja na nacionalnih in globalni ravni (brez tega se lahko virus brez konca in kraja seli iz države v državo). Pomembno je tudi ukrepanje brez odlašanja. In še osnovni nauk; nebrzdani, neregulirani kapitalizem neizbežno pada iz krize v krizo, iz težav ga vedno rešuje država, račun pa na koncu plačajo množice. Hkrati zaradi potrebe po nenehni rasti in posvečenosti dobičkov uničuje okolje.

V seštevku vse to pomeni, da se svet po tej pandemiji ne bi smel vrniti v prejšnje stanje, sicer se bodo vsakršne krize – virusne, gospodarske, vojne, ekološke – nadaljevale in zgoščale. A zdaj se dogaja prav to – na silo in tudi za ceno nadaljevanja bolezni se vrača v staro, prepovedano normalnost. To je zelo človeško in zelo narobe. Znani grafit v Hongkongu pravi: Ne moremo se vrniti v normalnost. Ker je bila ta normalnost od samega začetka problem.

Načeloma se je vrnitvi na staro mogoče izogniti. Tudi to je sporočilo pandemije – v sili lahko država zbere velikanske denarje, poljubno kaj prepove ali zapove, odrine zasebno na stranski tir, na prvo mesto pa postavi solidarnost, humanost in človeška življenja.

A to je, kot se zdi ta hip, mogoče samo v izrednih okoliščinah in za razmeroma kratek čas. Pogoj je tudi dovolj velik in splošen strah. Toda osnovnega uvida, kako alarmantno je stanje okolja, kako nepopravljive bodo njegove poškodbe, če se bo predolgo čakalo, kako zelo potreben je resničen, ne zgolj verbalni zeleni new deal – tega uvida preprosto ni. Zamujamo še eno priložnost – inercija starega je mogočna pa še virus ostaja med nami. Svet je ta čas sredi treh prepletenih kriz. Najprej pandemije in njenih družbenih nadaljevanj. Hkrati se že nekaj desetletij pogreza v ekološko krizo. In še dlje je v krizi sistema, ureditve. To je tista osrednja kriza, ki je s prepletom družbenega in biološkega sprožila tudi pandemijo in še naprej uničuje naravo okoli nas.

Pred epidemijami se je še mogoče za silo skriti, denimo v dom ali za državne meje. Pred akutno ekološko krizo, ki bo tolkla iz zraka, ki ga dihamo, vode, ki jo pijemo, tal, ki nas hranijo, ni mogoče zbežati nikamor.

Pred takim razpletom nam lahko poleg neizbežne, a nikakor vsemogočne tehnologije najbolj pomagata ostra regulacija in omejitev ali pa celo odprava kapitalizma, se pravi odpoved brezpogojnemu diktatu današnje civilizacije: hitreje, više, dlje in več, več, več.

To stoletje se bo človeštvo najbrž bojevalo za ohranitev znosnega stanja planeta in s tem za civilizirano preživetje. Problem pozna, sredstva za rešitev ima, »samo« iz zavratno zapeljivega, a pogubnega statusa quo se mora izviti. Spremeniti bo treba vse po malem – individualne življenjske sloge, kolektivno obnašanje, vrednote, sistem … Pandemija nam je vse to jasno povedala, toda njeni nauki doslej niso bili vzeti resno. Seveda tudi v Sloveniji ne; sedanja vlada vlada tako, da vse tri krize poglablja.