Vzvratni nacionalsocializem

dr. Bogomir Kovač

10. 7. 2020  |  Mladina 28  |  Ekonomija

Korporativno upravljanje in usoda vodenja podjetij sta spregledani temi sedanje opletajoče globalne pandemijske krize. Vedno znova so v ospredju makroekonomski ukrepi, veliki reševalni paketi. Veliko manj pozornosti posvečamo vplivu covid-19 na mikroekonomski ravni, na vodenje sprememb in krizni menedžment podjetij. Kriza je najbolj prizadela mikro- in mala podjetja, pomoč pa dobivajo predvsem velika in srednja podjetja. Krizno pomoč brez posebnih zavez dobijo najmočnejši igralci, šibka poslovna periferija pa ostaja brez nje. Zato je jutrišnja podoba tržnega gospodarstva in socialne države vprašljiva. Deležniško razumevanje družbeno odgovornega ravnanja podjetij bo tu ključno. Slovenske izkušnje so na tem področju že dve desetletji slabe, politizacija upravljanja in problematičnega vodenja pa velika. Tudi sedanja Janševa vlada je očitno sredi kadrovskega pogroma.

Covid-19 je spremenil podjetniško in poslovno pokrajino. Pandemija je v kratkem času zaobjela in z ukrepi zamejila več kot tri milijarde ljudi, prizadetih je 45 milijonov poslovnih subjektov, na globalni ravni bo konec drugega četrtletja zaradi tega izgubilo delo 195 milijonov ljudi (ILO). Toda kriza je dejansko najmanj prizadela velike korporacije, ki so zaradi globalizacije svojega poslovanja lažje porazdelile tveganja. Digitalni velikani, recimo slavna ameriška GAFA (Google, Apple, Facebook, Amazon), so v tej pandemiji povečali prihodke in vrednost premoženja. Mnoge velike korporacije so dobile tudi večino državnih pomoči, hkrati se njihova menedžerska vodstva vešče izogibajo plačilom davkov, lastniki pa si tudi v kriznih časih delijo visoke dividende. Covid-19 kapitalske logike delitve očitno ni obrnil.

Zlasti zadnji dve krizi (2008, 2020) sta povečali obseg državnih pomoči podjetjem, nista pa spremenili njihovega obnašanja. Britanski kemijski gigant BASF je zaradi covid-19 prejel milijardo funtov državne pomoči, toda delničarji bodo dobili letos trikratnik te vrednosti. Pri Volkswagnu bodo razdelili 3,3 milijarde dividend, čeprav so dobili državno pomoč za skrajšanje delovnega časa. Poslovni modeli podjetij so usmerjeni v maksimizacijo vrednosti podjetij in tega nihče ne želi spremeniti. Vlade oskrbujejo podjetja s fiskalnimi pomočmi, centralne banke s poceni kreditnim denarjem, vsi vedo za davčne oaze in izogibanje davkom, pa se nihče ne odzove. Toda želena ekološka transformacija biznisa, sodobno digitalno gospodarstvo in socialno vzdržna starajoča družba zahtevajo drugačen pristop. Monetarno in fiskalno pomoč podjetjem dajemo za njihovo družbeno odgovorno ravnanje. Gre za socialno zaščito zaposlenih, pravično obdavčenje dobičkov in participacijo drugih deležnikov, ne zgolj lastnikov. Socializem se na podjetniški ravni razkriva kot socializacija kapitala.

Danes je že jasno, da življenje s covid19 postaja del nove normale v okvirih starih nenormalnosti. Cepivo bo morda uspešno reševalo življenja obolelih, ne bo preprečilo dolgoročne ekonomske recesije in politične stagnacije. Zato covid-19 preprosto zahteva spremembo paradigme, od države do podjetij. Restrukturiranje podjetij je mogoče sprožiti na dva načina, prek tržnih pritiskov ali državnega intervencionizma. Restrukturiranje podjetij je torej kombinacija »nevidne« tržne in »vidne« državne roke, upoštevati mora vse deležnike in svoje ravnanje podrediti zahtevani in želeni družbeni odgovornosti. Legitimnost teh sprememb temelji na zaupanju v vladne protikrizne ukrepe in poslovne spremembe, ki so del dobrega korporativnega upravljanja in učinkovitega vodenja. Menedžment sprememb je torej del socialnega dialoga, soupravljanja in soodločanja, vključujoč družbe na podjetniški ravni. Socializacija upravljanja, vodenja in menedžiranja je drugi odločujoči korak preseganja sedanjega kapitalizma.

Toda večino teh sprememb danes skušamo reševati zgolj s kadrovskimi zamenjavami. To je star trik korporativnega upravljanja: namesto sistema menjate način vodenja, namesto novega poslovnega modela postavite nove ljudi. Ta kadrovski direndaj živi v iluziji, da menedžerski trg omogoča zasebno učinkovitost in preprečuje politično odločanje. Vse korupcijske prakse izhajajo iz kadrovskih mreženj in poslovnih mešetarjenj. Razlika med državnim kadrovskim vmešavanjem v podjetja ter korporativnimi odločitvami za zidovi zasebnih lastniških trdnjav pa je drugje, kot običajno mislimo. Politiki svoje kadrovske mahinacije hitreje razkrijejo, toda zanje ne nosijo skoraj nobene odgovornosti. Zasebno korporativno odločanje je povsem zakrito, toda odgovornost za tvegane odločitve je tukaj večja. Težava našega korporativnega upravljanja tiči natančno v tej zanki.

Poligon državnih podjetij se je v privatizacijskih ihtah vidno zmanjšal, ambicije kadrovskih nameščanj, poslovnih mahinacij in želenih donosov pa povečal. Kadrovski korporativni kaos je druga stran političnih kriz zadnjih deset let. Vsaka vlada ima ambicije, da na vodilnih položajih zamenja od 200 do 250 ljudi, selekcija pa je vse bolj negativna in spolitizirana. Ni niti upravljavske kontinuitete niti vodstvene stabilnosti, oboje je pogoj za učinkovit dolgoročni razvoj podjetij in države. Posebnost sedanjih kadrovskih menjav Janševe vlade so samoiniciativni odstopi vodstev in hitre menjave nadzornih svetov. Ljudje zapuščajo položaje brez posebnega razloga in boja, molčijo in se umikajo, menjave so v teh razmerah manj razvpite. Politično polaščanje podjetij je nadomestilo ekonomske vzvode. Janšev nacionalsocializem tukaj deluje vzvratno.

Covid-19 na korporativnem področju za zdaj ni prinesel sprememb. OECD je konec maja 2020 ponudil analizo 37 držav in predlogov, kako izboljšati odločanje, ne pa, kako ga spremeniti. Iskanje nove normale kot pokritje stare nenormalnosti. To je stanje duha, zato nas tudi covid-20 ne reši.