Balkanski križarji

Vlado Miheljak

17. 7. 2020  |  Mladina 29  |  Dva leva

»Komunisti so med vojno pobili več Tigrovcev kot Italijani. Nasprotovanje spravni slovesnosti obeh predsednikov pa ZZB spreminja v Zvezo Zdraharjev in škodljivcev za naše rojake v zamejstvu.«
— Janez Janša o partizanskih zločinih

»Pokola v Srebrenici ne bi bilo, če bi na ozemlju bivše Jugoslavije po njenem razpadu počistili s komunistično ideologijo in obsodili povojne poboje v Sloveniji in drugod.«
— Janez Janša o partijskih zločinih

»Madžarski premier Viktor Orbán je trojico voditeljev poimenoval »poseben klub borcev za svobodo«, »dobre patriote« in »najpogumnejše borce proti komunizmu«.
— Orbán navdušeno o novem balkanskem zavezništvu (STA, 8. 7. 2020)

»Janeza na Madžarskem dojemamo kot najpogumnejšega protikomunističnega borca v evropski politiki. Veliki povratnik, ki se vedno bori, nikoli ne obupa in se vedno vrača.«
— Orbán je pohvalil svojega zvestega oprodo Janeza Janšo

»Naučil sem se veliko od Viktorja, ni me sram tega povedati.«
— Zvesti oproda Aleksandar Vučić je izrekel poklon velikemu vitezu

Svoj čas sem zapisal, da Pahor ne potrebuje (politične) podpore, ampak (psihološko) pomoč, to pa velja še toliko bolj za Janeza Janšo. Zdaj resnično prehaja v terminalno fazo. Iz dneva v dan, iz ure v uro. Sploh ni več mogoče slediti, kaj šele kritično obdelati vse izpade. No, mnoštvo ekscesov je seveda velik, najbrž kar klinični problem, a je hkrati tudi perfidna taktika. Ko je pobitih več, kot smo jih sposobni poimensko spremljati, ne govorimo več o spopadih, ampak o vojni, in ko je množica ekscesov tolikšna, da ne moremo več kritično obdelovati in pokriti vsakega posebej, ne govorimo več o napakah, ampak o temeljni usmeritvi neke politike. V zadnjem tednu se je zgodilo več izpadov Janeza Janše, kot smo jih bili sposobni pokriti. In več laži, kot smo jih bili sposobni razkrinkati. To je nova strategija skrajno desnega populizma od Trumpa do Janše. Washington Post je nedavno pisal, da naj bi Donald Trump v svojem mandatu lansiral več kot 20.000 neresničnih ali zavajajočih izjav. A frekvenca iz dneva v dan narašča. V prvih 827 dneh vladanja naj bi izrekel 10.000 laži, kar pomeni povprečno 12 na dan. Po ugotovitvah časnika se je 440 dni kasneje to povprečje dvignilo na 23. In tudi Janševo lansiranje lažnih sporočil raste z eksponentno hitrostjo. In število ekscesov tudi. Na začetku mandata smo se še lahko lotevali vsake laži, jo preverjali, kritizirali vsak izpad posebej, sedaj pa je to nemogoče. Ko je vsaka beseda laž, postane laž resnica. Pač, resnica neke zlagane politike. Ko je vsako dejanje ekces, postane ekces normalno stanje neke politike. Ekscesne politike. Politika, ki deluje v preseku nenehne laži in ekscesov, je politika izrednih razmer. In pri Janši je delovanje po principih izrednih razmer normalno delovanje. Takšno stanje smo že doživljali v času razpadanja skupne države. In danes se metode takšnega delovanja vračajo. Janša vodi in usmerja vlado na izrednih, neredko nočnih sejah. Ukrepe sprejema po skrajšanih procedurah. Petdnevni rok, ki ga je predlagatelj prvotno namenil razpravi o spremembi medijske zakonodaje, je pravzaprav razkošen termin … In če je intenzivnost delovanja en vidik Janševega sloga, je postopno doziranje radikalnosti drug vidik. Še aprila smo se zgražali, da Janša, ne le prek tvitov, ampak tudi v neposrednem nagovarjanju javnosti repozicionira zunanjepolitično usmeritev iz osrednje evropske orientacije v klub avtoritarnih režimov višegrajskih defektnih demokracij z nenehnimi skušnjavami kršitve vladavine prava. Torej v združbo, v katero Slovenija ni nikoli spadala. In ko smo že mislili, da se kaj hujšega ne more zgoditi, smo doživeli promocijo novega protikomunističnega zavezništva in branika krščanstva, ki ga je Orbán začel graditi na balkanski transverzali. Trideset in več let, odkar smo se izmaknili politiki, ki jo je od sredine osemdesetih utrjeval Milošević, nas Janša poriva nazaj v najslabšo prispodobo balkanskega lonca. Le da smo takrat bežali pred avtoritarnostjo, zdaj pa s svojo avtoritarno popotnico vstopamo nazaj kot enakovredna članica. In če smo še nedavno s prezirom gledali na Hrvaško kot deželo z usedlinami avtoritarne Tuđmanove dediščine, zdaj lahko nanjo zavistno gledamo kot na razmeroma urejeno deželo. Sedaj postaja naš partner Aleksandar Vučić, ki Srbijo odločno vrača tja, kjer jo je pustil pokojni Milošević.

Dokaj enostavno je diagnosticirati demone, ki Janšo silijo v spopad z ZZB NOB, motiv za relativiziranje žrtev genocida v Srebrenici pa je kompleksnejši. Seveda preganja lastno partijsko preteklost, a najhujši zunanjepolitični škandal Slovenije od leta 1990 lahko v celoti dojamemo šele, ko upoštevamo, da se je nedavno oblikovala os Budimpešta-Ljubljana-Beograd. Oziroma Orbán-Janša-Vučić. Očitno je v iracionalni in perverzni izpad zavito Janševo darilo novemu prijatelju Vučiću. Morda je najboljšo diagnozo zadnjega, a ne poslednjega Janševega izpada dal bosanski portal Slobodna Bosna: »Uvrščati genocid v Srebrenici na seznam komunističnih zločinov, postavljati enačaj med obračuni partizanskih enot z vojnimi nasprotniki po drugi svetovni vojni na eni ter pokolom nad Bošnjaki Podrinja v sklopu uresničevanja velikosrbskega načrta na drugi strani, to zmore le nepoučen ali zlonameren in neuravnovešen um. Janez Janša pa, kolikor vemo, ni nepoučen.« Imajo prav. Ko se združita zlonamernost in neuravnovešenost, dobiš to, kar trenutno imamo pri nas: Janšo in janšizem.