Grega Repovž

17. 7. 2020  |  Mladina 29  |  Uvodnik

Poslanci ne smejo biti talci

Ko je na začetku februarja postalo jasno, da je oblikovanje koalicije pod vodstvom Janeza Janše realna možnost, smo na tem mestu zapisali: »Poslanci v parlamentu niso za to, da bi postavljali vlade. Seveda delajo tudi to. A na splošnih volitvah jih volimo zato, ker so varuhi demokracije.« Jastrebi SDS in njihovi mediji so seveda ta zapis prikazovali kot odrekanje avtonomije poslancem, da postavijo novo vlado. A zapis je popolnoma jasen: ne danes ne takrat v Mladini nismo sprejemali obravnave poslancev kot ljudi, ki le pridno pritiskajo na gumbke po navodilu strankarskih šefov. Če ne spoštujemo funkcije poslanca, s tem ne spoštujemo niti demokracije. Poslanci so izbrani na volitvah, z njihovo izvolitvijo se demokracija dejansko zgodi. In tudi razmeroma visoke plače in druge dohodke imajo zato, ker jih razumemo kot varuhe demokracije, krhke in občutljive tvorbe. A bistvo delujoče demokracije je, da so ti poslanci res avtonomni.

No, februarja se je zgodilo nekaj, kar je formalno in pravno neizpodbitno, je pa še vedno prevara. Poslanci DeSUS in SMC so namreč storili točno tisto, kar so pred volitvami zagotavljali, da ne bodo: podprli so vzpostavitev skrajno desne vlade. Pred volitvami sta obe stranki dali volivcem zagotovilo, da tega ne bosta naredili. Mnogo ljudi ju sicer ne bi volilo. In morda ste danes pozabili, a protesti so se začeli zoper njiju, prvi protest je bil pred sedežema DeSUS in SMC. In še danes, čeprav je seveda ost kritike usmerjena zoper Janšo, dejansko protesti potekajo zoper poslance DeSUS in SMC. Oni so izdali volivce, ne Janša. Poslanci SMC in DeSUS so izigrali volivce, ne poslanci NSi in SDS. Enajst tednov protesti potekajo zoper njih.

Protestniki ne bodo popustili, zdaj je to že jasno. Jeseni se bodo protesti zagotovo stopnjevali. Javnomnenjska raziskava Ninamedie je pokazala, da se 12 odstotkov anketiranih protestov udeležuje, dodatnih 46 odstotkov jih podpira, nasprotuje pa jim le 33 odstotkov. To je ena stran.

Na drugi strani so poslanci SMC in DeSUS, ki pa so dejansko v brezizhodnem položaju. V to vlado so šli z upanjem, da bo tudi z Janšo znosno, po dobrih štirih mesecih vedo, da ni. Janša tako poslancem DeSUS in SMC ves čas grozi, da če ne bodo kooperativni, bodo volitve.

Z drugimi besedami: po enajstih tednih protestov si jezna javnost ter poslanci SMC in DeSUS niso nič bližje. Premik iz tega pat položaja se ne zdi na vidiku. Bolj ko protestniki in opozicija pritiskajo na poslance SMC in DeSUS, bolj so slednji v stiski in – v objemu SDS. Ne gre več za to, da bi se lahko dobro končalo vse skupaj, ampak da si tako odmikajo sestop s poslanskega mesta. Ker ko bo konec, potem gredo nazaj domov, predvsem pa izgubijo avro poslanca. Seveda jih je groza tega trenutka.

Janša jim ponuja, da ta trenutek pride šele čez slabi dve leti. In marsikomu od njih tudi rešitev njegovega socialnega položaja kasneje. Vedo, da Janša ne oprošča niti malih odklonov, zato se vedejo tako brezhrbtenično.

Naj v tej točki napišemo nekaj malce presenetljivega: poslanci DeSUS in SMC so namreč v veliki meri žrtve. Naj razložimo. Niso žrtve protestov, so pa žrtve slovenskega ustavnega sistema. Dejansko žrtve nezaupanja Demosa do Milana Kučana izpred 30 let. In niso prvi poslanci, ki so padli v zanko v tej točki politikantsko napisane ustave. Ustavna ureditev, ki smo jo prekopirali, predvideva, da je predsednik republike tisti, ki odloči, da parlament ni zmožen oblikovati stabilne vlade in lahko samostojno razpiše volitve. Zaradi nezaupanja do Kučana slovenski sistem to odločitev s tremi krogi volitev dejansko prepušča poslancem. Vendar so ti vedno v zagati: hkrati, ko sprejemajo politično odločitev, sprejemajo tudi odločitev o koncu mandata in s tem dejansko izgubi službe. Poslancem SMC in DeSUS se očita, da so vlado podprli le zato, da ne bi izgubili služb. To je verjetno res, a je treba priznati, da je tudi človeško. Če trdimo, da morajo biti poslanci avtonomni, vsi vemo, da to ni res v trenutku, ko zato, ker sledijo nekemu političnemu razmisleku, izgubijo položaj in službo. Neodvisnost je najprej finančna, to vemo vsi. A slovenski poslanci ravno v trenutku, ko sprejemajo najtežjo odločitev, hkrati odločajo o tem, da bodo lahko ostali brez dohodkov. Je to avtonomija? Ni.

Obstaja pravna rešitev tega položaja poslancev, ki ne zahteva spremembe ustave. Dejansko je zelo preprosta: treba jim je dati prav to finančno avtonomijo. Potreben je le en dodatni člen zakona o poslancih, ki bi določil, da poslancem pripada nadomestilo dohodkov do konca mandata v primeru, če pride do predčasnih volitev. To pomeni, da bi poslanci dobili na primer še 20 poslanskih plač, če si ne najdejo nove zaposlitve. Da, veliko je, a hkrati glede na škodo, ki jo lahko preprečijo, prekleto malo. To je cena demokracije – delujoče. Zagotovo se bo oglasil kdo, ki bo trdil, da je to previsoka cena. A trideset let demokracije nas je izučilo, da je pomembno, kdo so poslanci, predvsem pa, da so res avtonomni. In avtonomija se začne pri denarju. Če pravimo, da so varuhi demokracije, jih je treba v tem smislu tudi dejansko opolnomočiti. Absurd je, da je poslance strah, kaj bo z njimi po koncu mandata. A prav zato, ker so ujeti v eksistenčne strahove, postanejo vojaki v strankarskih strukturah. Takih poslancev pa nočemo (več), ker zdaj vidimo, kako pomembno je, da so poslanci avtonomni in da jih nihče ne more izsiljevati in strašiti z izgubo položaja in dohodkov.

Gre dejansko za sistemski problem. Ki ga danes izkorišča Janša. In to brezkompromisno. Poslanci pa so njegovi talci.