Dramatično spoznanje

dr. Bogomir Kovač

17. 7. 2020  |  Mladina 29  |  Ekonomija

Pandemija po pol leta ne pojenja, ne zdravstveno in ne politično-ekonomsko. Na eni strani se njen prvi val širi iz Azije in Evrope v ZDA in Latinsko Ameriko, hkrati pa se z odpiranjem meja vrača nekakšen drugi val okužb. O naravi bolezni še vedno vemo premalo, ustreznih zdravil ni, zdravstveni sistemi, zmogljivosti in ukrepi so ostali razmeroma nespremenjeni. Dileme pa so sedaj večje kot prej. Pandemije zaradi globalnih povezanosti očitno ni mogoče zamejiti, radikalnega zapiranja dejavnosti in omejevanja gibanja ljudi pa ni mogoče ponoviti. Alternativ ni veliko, vse zahtevajo zaupanje, sodelovanje ter pravo vrednotenje stroškov in koristi ukrepov. EU čakata dolgoročna recesija in nevarna politična polarizacija. Doma se bo ekonomska kriza jeseni zaostrila, politična nasprotja pa poglobila. Čas improvizacij in prelaganja odgovornosti na druge je minil. Novi populizem tretje Janševe vlade postaja vedno večja komedija zmešnjav, zmes konfrontacij in fiaskov. Entropija narašča in drugi val pandemije jeseni bo nevarnejši od spomladanskega.

Svetovno pandemijo je WHO razglasila pred štirimi meseci, sploščevanje eksponencialne rasti pandemije je bila prva naloga prizadetih držav. Optimalna politika se je hitro oblikovala okoli strategije radikalnega zapiranja meja držav, poslovnih dejavnosti in izolacije ljudi za dva do tri mesece. Svet se je za domala polovico človeštva in skoraj sto držav preprosto ustavil, politiki so povsod razglašali, da so ekonomski razvoj žrtvovali za ohranitev človeških življenj. Upali so, da bodo s hitrim ukrepanjem v nekaj mesecih virus ustavili, ekonomska dejavnost pa bo v nekaj mesecih oživela, najkasneje leta 2021 bi se vse moralo vrniti v stare tire. Toda težave so večje, kot so pričakovali.

Verjetno bo spomladi 2021 okužena slaba desetina svetovnega prebivalstva, do takrat jih bo zaradi pandemije umrlo morda nekaj milijonov. Z virusom je kot z vezno posodo, ko ga umirite na enem koncu, izbruhne na drugem, prvi val se še ni končal, ko že prihaja drugi. In fiziki dobro vedo, kaj pomeni interferenčno nalaganje valovanj z istimi predznaki. Očitno bo leta 2021 neokuženih 90 odstotkov svetovnega prebivalstva, ne poznamo imunosti že obolelih, še manj učinkovitost novih cepiv glede na mutacije virusa. Skratka, covid-19 ostaja med nami in dobiva endemično naravo. Vsaj še pet let bo socialna izolacija najučinkovitejše sredstvo, ki zmanjša obolelost za četrtino, hkrati pa družbene zapore za petino znižajo BDP. Ekonomski zlom pa lahko na koncu ogrozi več življenj kot pandemija. Rešitev je torej lokalno obvladovanje žarišč in čim bolj fokusirano ukrepanje. Gre za gverilsko taktiko in ne frontalni način bojevanja. Virusa z dosedanjimi pristopi v okviru drugega vala, ki bo EU zajel od avgusta vse tja do pozne jeseni, ne moremo obvladati. In to je dramatično spoznanje.

Ključni mejniki so danes izostreni na dveh prelomnih točkah. Prva zadeva politično odločitev, ali prepustiti posamezniku, da sam odloča o zaščitnih ukrepih, ali pa vlada lahko posega na področje njegovih osebnih svoboščin in človekovih pravic. Tu gre za zaupanje, brez tega ni legitimnosti vladnih ukrepov. Na ekonomskem gre za presojo, kakšni so stroški zaprtja in omejevanja dejavnosti. Očitno se na čereh covid-19 lomi tako sodobna liberalna demokracija kot tudi ekonomika globalnega kapitalizma. Če zapiranje družbe učinkovito zdravstveno zaščiti ljudi, hkrati ogroža njihovo ekonomsko preživetje. Prevladujoča strategija »ostani doma« je zdravstveno dobra, ekonomsko pa ne. Trgajo se ponudbene verige, znižuje agregatno povpraševanje, noben paket ukrepov ni preprečil asimetričnosti učinkov in družbenih neenakosti. Število smrti, ki jih pripisujemo virusu, poznamo. Ne štejemo pa tistih, ki so umrli zaradi neustrezne zdravniške obravnave, nikjer ni nevidnih stroškov zaradi slabših razmer v šolstvu, znanosti, kulturi in drugod. Živeti z virusom zahteva večje prilagoditve, kot mislimo.

Izbira med širjenjem pandemije in zaustavitvijo gospodarstva je danes ostrejša kot kadarkoli. Strategij in protikriznih politik prvega vala ni mogoče ponavljati v okviru drugega. Seveda smo danes nanj bolj pripravljeni, imamo več zaščitne opreme in izkušenj, pa tudi protikrizne ukrepe in pomoči. Toda podobno kot pri španski gripi leta 1920 bo drugi val nevarnejši od prvega. Splošna ekonomska zamrznitev države ni več mogoča, tveganja širjenja so zaradi turizma visoka, sezona virusnih obolenj je jeseni največja. Tudi EU je opustila iluzije, da bo kriza kratka in odboj hiter, recesija bo dolga, oživljanje gospodarstev negotovo, komplikacije obolelih nevarnejše. Tudi 2000 milijard sredstev ne bo pomagalo, če bo naraščala politična fragmentacija in se poglabljalo nezaupanje zlasti med jedrno EU in višegrajsko skupino. Mi smo del teh dilem.

Vladni paketni ekonomski ukrepi očitno ne učinkujejo dovolj, ker nimajo sistemske narave, mesečno podaljševanje ne preprečuje podjetniških tveganj. Zdravstvo ostaja brez odrešujočih sprememb, domovi za starejše so še vedno brez pravih rešitev, njihove izgube se kopičijo, problemi pa tudi. Edini scenarij, ki ga premore Janševa vlada, je zapiranje države, kar vodi v uničenje gospodarstva. Če bo to trajalo tja do volitev 2022, bo končni politični izid manj pomemben. Alternativne rešitve glede nadzorovanega odprtja družbenih stikov in dejavnosti, zaščite občutljivih skupin in ustreznih zdravstvenih zmogljivosti nima ne vlada ne opozicija.

EU napoveduje daljšo recesijo in večjo razvojno divergenco članic. Reševalni paketi so sektorsko in geografsko prilagojeni, ekonomija je tu pred politiko. Doma je logika obrnjena. Janševa vlada z veliko vnemo, polno ekonomskega neznanja in politične arogance, načrtno poglablja politično močvirje. Politični spopad v teh Butalah je jeseni ekonomsko neizbežen.