Nova normalnost

N'toko

17. 7. 2020  |  Mladina 29  |  Žive meje

»Virus bo še dolgo z nami, morali se bomo navaditi na novo normalnost.« Že nekaj mesecev poslušamo takšne stavke od vlad povsod po Evropi. Ponavljajo se na vsaki tiskovni konferenci Jelka Kacina, na vsakem intervjuju s predsednikom vlade, v vsaki izjavi epidemioloških strokovnjakov. A po vseh teh mesecih ponavljanja dvomim, da zna kdo razložiti, kaj točno naj bi fraza »nova normalnost« zares pomenila. Bomo hodili v službe ali ne? Bomo dobivali nadomestila ali ne? Se bomo javno zbirali ali ne? Bomo obiskovali babice ali ne? Bomo potovali ali ne? Samo dajte odgovor, da bomo že enkrat vedeli, kako ravnati! Toda namesto konkretnih in v prihodnost usmerjenih načrtov dobivamo le kaotične ukrepe, ki se spreminjajo iz ure v uro. Ostani doma/vrni se na delo! Ne druži se z ljudmi/pojdi na dopust! Kot bi bili ujeti v neskončno spiralo sproščanja in zategovanja, spodbud in groženj.

Točno dva meseca sta minila, odkar je vlada razglasila konec epidemije. »Bravo, bili ste pridni, zdaj greste lahko spet ven.« Že takrat je bilo jasno, da ima zmagoslavni razglas predvsem dva namena: pred začetkom turistične sezone promovirati Slovenijo kot najvarnejšo destinacijo v Evropi in vlado rešiti zoprnih nadomestil, ki jih mora izplačevati prisilno nezaposlenim množicam. Že takrat smo lahko sklepali, da utegneta imeti oba ukrepa katastrofalne posledice: ker epidemije še nikjer ni zares konec, bodo turisti verjetno s sabo prinašali virus, in ker se vsa delovna mesta niso še niti približno zagnala, bodo mnogi delavci ostali povsem brez prihodkov. Oba sklepa sta se izkazala za resnična. Zdaj gledamo v žrelo novega vala in trepetajoče čakamo, kaj bo naredila vlada.

Ta seveda ugotavlja, da ne more potisniti družbe nazaj v karanteno. Ne v tako gospodarsko neugodnem ozračju, ne sredi turistične sezone, ne v tako napetem političnem momentu. Nova karantena bi bila za ljudstvo psihološko nevzdržna, za vlado pa politično usodna. Hkrati ugotavlja, da se vmes ni pojavilo nobeno odrešilno cepivo, niti se niso vzpostavili mehanizmi za trajnejše reševanje zdravstvenih in socialnih posledic epidemije – če kaj, je zdaj v zdravstvu manj denarja kot prej. Zato bodo preprosto stisnili zobe in videli, kaj bo. Malo bolj bodo nadzirali gibanje politično nepomembnih ljudi (migrantskih delavcev in ostarelih), nekoliko bentili pri zbiranju večjih skupin na koncertih in prireditvah (to res ne daje dobrega vtisa!), ostale pa ves čas po malem zastraševali z medlimi prerokbami o »virusu, ki bo še dolgo z nami …« in »novi normalnosti«, ki jo je treba sprejeti.

Takšna politika seveda dosega nasprotno od vzpostavljanja normalnosti. Nikakor ne trdim, da bi se moral svet v soočenju z največjo globalno zdravstveno krizo zadnjih sto let postaviti na noge čez noč ali da je naloga vlade lahka. Toda njena nezmožnost, da se odloči za eno jasno strategijo in serijo praks ter pri tem vztraja, v resnici onemogoča kakršnokoli normalizacijo družbe. Ker ne zmore sprejeti enotnih in realnih ukrepov za prostore javnega zbiranja, ker ne zmore vzpostaviti sistema množičnega testiranja, ker ne zmore sprejeti dejstva, da bi moral biti velik del delovne sile še nekaj časa doma, in ker ne more sprejeti možnosti, da so za turiste do nadaljnjega potrebne omejitve ali vsaj testiranja, se ta obljubljena nova normalnost nikoli ne vzpostavi. Še strokovnjaki se menjajo vsakih par tednov.

Fraze »nova normalnost« zato ne razumemo kot stanje, v katerem se neki novi ukrepi normalizirajo – da recimo postanejo nošenje mask v javnosti, množično testiranje ali uporaba aplikacij za sledenje nekaj vsakdanjega, kot je marsikje v Aziji že dolgo. To bi bilo dokaj preprosto in ljudje bi hitro ponotranjili novi režim. Toda nobeden od teh ukrepov se ni ustalil in vsak od njih velja le deloma, le na določenih mestih, le v določenih situacijah, le do preklica … Zato tudi prebivalci ne dojemamo vladnih odlokov kot ukrepe za reševanje našega zdravja, ki jih je treba ponotranjiti za na dolgi rok, ampak kot birokratske ukrepe za oteževanje naših življenj, ki se jih je treba čim prej rešiti. In ker so podani na polovični način, jih tudi polovično izvajamo – maske nosimo zaradi inšpekcij in ne zaradi zdravja, potisnjene pod nos, pripravljeni, da jih vsak čas odvržemo.

V resnici torej zaradi sporadičnega vsakodnevnega spreminjanja vladnih strategij »novo normalnost« razumemo le kot stanje sprijaznjenosti z dejstvom, da nas lahko kadarkoli doleti katastrofa in da nikoli ne bomo vedeli, kaj je treba storiti. Da nikoli ne bomo zagotovo vedeli, ali delamo prav ali smo v prekršku. Nova normalnost ni nič drugega kot ponotranjanje večne negotovosti in krivde.

Zdi se, kot da takšno stanje vladi dejansko še najbolj ustreza, saj kakšne resne alternative ni zmožna zagnati. Kot smo videli že v prvem valu, so javni zdravstveni, nabavni in socialni sistemi komaj še zmožni najosnovnejšega usklajenega delovanja, kaj šele vzpostavitve ambicioznih projektov. V sekundi, ko je treba postaviti novo kliniko, zaposliti nove ljudi, proizvesti ali nabaviti opremo, igro prevzamejo mojstri javno-zasebnih partnerstev, za katere je kriza le še ena poslovna priložnost. In če smo povsem iskreni, tudi če bi bila vlada ambicioznejša pri širitvi zdravstvenega sistema, bi ji hitro na prste stopili še fiskalni diktatorji iz Bruslja. Vsi se zato izogibajo nujnih sistemskih sprememb in čakajo, da se ljudje navadimo na nastalo zmedo.

Amerika nam ta čas lahko služi kot opozorilo, kaj vse smo ljudje zmožni sprejeti kot normalno. Vlada, ki je obupala nad poskusi omejevanja epidemije, ljudi zdaj ne navaja na življenje z novimi zdravstvenimi ukrepi, ampak jih navaja na množično umiranje. Pol milijona mrtvih se iz nepredstavljive grozote spreminja v normalnost – to je preprosto treba sprejeti, da lahko gospodarstvo deluje dalje. Da se ta »rešitev« ne preseli k nam, je treba odgovoriti na vprašanje: ali bomo še naprej dovolili vladi, da nam narekuje svojo verzijo nove normalnosti, ali pa jo bomo s političnimi akcijami začeli definirati sami? Začnemo lahko s preprostimi in dosegljivimi zahtevami: države se bodo morale navaditi na bistveno večje vložke v javni zdravstveni sistem, gradnjo javnih domov za ostarele in množičnega zaposlovanja v skrbstvenem sektorju.