Gomulka

Vlado Miheljak

24. 7. 2020  |  Mladina 30  |  Dva leva

»Največja grožnja na polju ideologije pa je za Evropsko unijo in Evropo kot tako po besedah predsednika vlade kulturni marksizem.«
— Janez Janša na on-line srečanju z Orbánom in Vučićem (gov.si, 8. 7. 2020)

»V tem vašem dolgem nagovoru ste povedali toliko stvari, da ga metaforično ne morem opisati nikakor drugače, kot da vas vprašam, ali imate vi delnice v bolnici Polje.«
— Replika poslanke SDS Mojce Škrinjar na opozorilo Violete Tomić o morebitnem konfliktu interesov poslancev delničarjev Nove24 v obravnavi novega medijskega zakona. (Odbor za kulturo DZ, 15. 7. 2020)

»Individualizem je po Orbánu dekadenten. Individualizem je bolezenski, je patološki. To je diskurz Orbánovega režima: vsi individualisti so geji ali Judi; ali judovski geji.«
— Madžarski filozof Gáspár Miklós Tamás v intervjuju za nemški MDR (11. 6. 2019)

»Postalo bo še slabše, preden bo bolje.«
— Alanfordovska napoved Donalda Trumpa (MMC TVS, 22. 7. 2020)

Malo starejši se spomnite. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja smo si prizadevali in na koncu nam je uspelo pobegniti iz raja. Pravzaprav RAJ-a, kot smo po začetnicah označevali države regije, ki niso visoko kotirale na lestvici svobode in demokracije: Romunija, Albanija, Jugoslavija. Modni slogan takrat je bil Let’s go West, ki se je skozi glasbo (slabega) pop banda Village People in slogana nemške cigaretne znamke zažrl v glave ljudi na vzhodu in jugovzhodu. In smo pogumno šli. A smo zgrešili smer. Namesto na zahodu, ki naj bi v naivni predstavi poosebljal demokracijo, svobodo in vladavino prava, smo pristali na vzhodu Evrope; regiji, ki pooseblja najslabšo različico Evrope. Tiste Evrope, v katero nikoli nismo sodili. Torej, prestopili smo iz razmeroma urejenega francosko-nemškega vlaka na zatohlo madžarsko-poljsko »gomulko«. Geopolitično repozicioniranje pa pomeni tudi repozicioniranje poglavitnega stanja duha; kjer se standardni pojmi drugače razumejo. Denimo pojem svobode. Madžarski filozof Gáspár Miklós Tamás govori o »patosu svobode«, pač o redukciji pojma na percepcijo neodvisnosti. Sam sem svoj čas pisal o zamenjavi oziroma redukciji procesa demokratizacije na suverenizacijo, kjer v odsotnosti refleksije hitro in prepogosto vznikne nacionalizem, rasizem, pa tudi antiintelektualizem. In to je res nesreča. Če smo v času prejšnjega režima živeli življenje velike svobode in omejene demokracije, sedaj živimo v okviru formalne demokracije in vse bolj omejene svobode. Čas, ki prihaja, je po svoje nevarnejši, kot je bil čas, ki smo mu pobegnili. Takrat smo vedeli, kaj je prav in da imamo prav. Sedaj se postavljajo nova pravila onkraj vladavine prava, onkraj demokratičnih standardov. Ne (še) na ulice, vsekakor pa v institucije vse bolj vsiljivo vstopata batinarska politika in praksa, polna laži, goljufij, nespodobnosti, korupcije, klientelizma, nepotizma. Pobudo prevzema akulturna podoba dežele in družbe. Nekulturnost je zgolj posledica te jedrne akulturnosti. Ljudje, ki prevzemajo vajeti države in institucij, so neizobraženi prostaki. Ne boste jih srečali na likovnih razstavah, na filmskih in gledaliških predstavah, v knjigarnah, na koncertih, razen če boste zašli na festival domoljubne pesmi; ne boste jih srečali na obeleževanju zgodovinskih dogodkov, razen če se pomotoma znajdete na kakšni domobranski proslavi … So nekakšen vzporedni svet. Kar ni problem po sebi. Slovenija je od nekdaj dežela dveh svetov. A če je doslej veljalo, da smo organizirani eni mimo drugih, kot simbolni »Counterpart«, kjer je med svetovi malo prehodov in dovolj prostora, je sedaj drugače. Sedaj je napovedana rovovska bitka za vsak meter »ozemlja«, za vsako institucijo, za vse sfere in pore družbe. V nekaj mesecih bo nori svet norega prvaka ali šel na smetišče zgodovine ali bo na dolgi rok prevladal. V preseku med nedavno proslavo dneva državnosti in zadnjo seje odbora za kulturo državnega zbora se kristali stanje duha, estetike, etike in politične prakse, ki grozi z vsesplošno nadvlado, če se ne bomo odločno uprli. In predvsem izzvali kolaborantov take in tako sprevržene politike. Sedaj so karte razkrite in ni več nobenega alibija v slogu »radi bi naredili še kaj dobrega za Slovenijo«. Kdor sedaj aktivno kolaborira ali pasivno molči, je soodgovoren za grozeče spremembe. Nakazila, ki vsakega 5. v mesecu pridejo na osebne račune tistih, ki dajejo podporo politiki, ki lahko trajno in nepovratno spremeni podobo Slovenije, so dejansko politični vavčerji za stimuliranje in podporo Janševega režima in bodo ukinjeni takoj, ko bo ta presodil, da je čas goden za volitve. Vse floskule o izogibanju »ideološkim temam« so že zdavnaj pokurjene. Janševa izjava o Srebrenici in peklenski načrt spremembe televizijske oziroma medijske zakonodaje odvzemata vsem simonam kustec, aleksandram pivec, lilijanam kozlovič, zorčičem in preostalim kori(s)tnikom političnih vavčerjev iz SMC in DeSUS vsakršen alibi. Vsekakor bodo šli na smetišče zgodovine. Vprašanje je le, ali bodo sprevrženo potegnili s seboj v tolmun celotno sfero in strukturo javnega, političnega, družbenega. Sprenevedanje o odgovornosti je na ravni Adolfa Eichmanna na tribunalu v Jeruzalemu. Češ: »Jaz sem bil samo prevoznik Judov v koncentracijska taborišča. Kaj se je na končni postaji z njimi dogajalo, pa ni moja odgovornost.«

A v prvi vrsti sta odgovorni predvsem civilna družba in politična opozicija. Janša ne prikriva zlih namer. Na omenjenem bratenju z Vučićem in Orbánom je patetično izjavil: »Imamo odgovornost in dolžnost, da uresničimo sanje ustanovnih očetov Evropske unije.«

Prav tega, da se prikradejo v sanje drugih, se moramo najbolj bati. To jim je treba preprečiti, preden iz regionalnih in lokalnih posebnežev postanejo konsekventni evropski igralci.