Dobri in slabi brez spomina

Bernard Nežmah

24. 7. 2020  |  Mladina 30  |  Pamflet

Že več kot desetletje je Boris Pahor največja figura med Slovenci. Kot pisatelj, še bolj pa kot očividec zgodovine. Krepko pred dobo slavljenja se mi je vtisnila njegova misel iz tržaške revije Mladika, ko je mladim, ki jih zanima zgodovina, svetoval, da naj poleg branja učbenikov povprašajo o nekdanjem času koga, ki ga je sam doživel. Učenje iz zgodovine ni sledenje in ponavljanje kratkih definicij, temveč radovedno brskanje, ki prinaša spoznanja onkraj srkanja vednosti iz zgodovinskih knjig.

Ko se je pred dobrim tednom slovenski predsednik Borut Pahor skupaj z italijanskim Sergiem Mattarello poklonil pred spomenikom bazoviških junakov in pred bazoviško fojbo, so ga obsuli klici in pisanja, da je izdajalec. A ta beseda ni le preostanek besednjaka komunizma, ampak zanika kakršnokoli razmišljanje. V času vladavine Tita in Kardelja je bilo namreč vse jasno, med drugim tudi to, da so fašisti absolutno zlo in da so se partizani z eliminacijo fašistov po vojni upravičeno maščevali za več kot dvajsetletno trpljenje primorskih Slovencev pod fašizmom. Tako je tudi novinarka nacionalke Eugenija Carl o predsedniškem Pahorju zapisala, da je selfi hlapec fašistom.

A kaj je storil državni predsednik? – Poklonil se je tudi italijanskim žrtvam ter se s tem distanciral od zločinov partizanske vojske. V tej točki je kajpak ponovil pogled ezulov in preživelih fašistov, toda zakaj bi bilo to hlapčevstvo? V vojnah se dogajajo grozovitosti, Američani so manj kot desetletje po koncu vojne v Vietnamu snemali filme o zločinih ameriške vojske nad Vietnamci, recimo legendarno Apokalipso zdaj, medtem ko v Jugoslaviji štiri desetletja po koncu druge vojne ni nastal noben film, ki bi pripovedoval o zverinskih partizanskih komandantih. Nekaj motivnih drobcev je sicer zajel srbski črni val, ki pa je namesto v kinodvoranah končal v cenzurnih bunkerjih.

Pogled, ki v predsedniku Pahorju prepozna izdajalca, si za prvo vrednoto postavi ohranjanje dediščine NOB. Zraven pa se postavlja še kot vrhovni interpret zgodovine. Zanimivo bi bilo slišati, kako bi na spravno srečanje predsednikov pogledal nekdo, ki je na svoji koži doživel rojstvo fašizma in požig Narodnega doma v Trstu. A kot po naključju je točno takšna osebnost med nami, še več, bila je udeleženec državnih slovesnosti v Trstu – pisatelj Pahor. In Boris Pahor je prejel odlikovanji obeh predsednikov in podprl njuna spravna dejanja. Je torej tudi Boris Pahor izdajalec? Ne bi bilo prvič, ko je v reviji Zaliv sredi sedemdesetih izdal intervju s Kocbekom o poboju domobrancev, mu je slovenska partijska oblast za eno leto prepovedala vstop v Slovenijo.

Sicer pa gledati na preteklost le zato, da bi obnavljali ustaljene sheme dobrih in zlih, je nevredno duha. Tržaški Slovenci takoj po koncu prve vojne niso bili le nemočno jagnje, v dnevniku Edinost so 4. novembra 1918 po vkorakanju italijanske vojske v Trst zapisali v podnaslovu naslovnice – Trst okupiran, nekaj dni kasneje pa – Gorica še naša. Slovenski živelj se je namreč aktivno zavzemal, da Trst in Gorica postaneta del novoustanovljene SHS, navzlic dogovoru antante z italijansko vlado.

Postavimo, da v sodobni Lendavi izhaja madžarski dnevnik, ki bi pisal, da je trianonski sporazum nepravičen, da je Lendava okupirana, in bi pozival k združitvi slovenskih Madžarov z Orbanovo matico. Reakcij med Slovenci ni potrebno opisovati, sploh, če pomislimo, koliko besa je bil deležen Borut Pahor zaradi kompromisnega poklona.

Seveda fašizem kljub temu ostaja trda diktatura, ki je manjšinam, tudi nemški na južnem Tirolskem, jemala osnovno pravico do uporabe materinega jezika. Ampak, kdor bo prebral knjigo Umberta Tommasinija Kovač Anarhist, se bo ustavil ob njegovem opisu internacije na otoku Ponzo konec dvajsetih, kjer so bila taborišča za Mussolinijeve politične zapornike. Pazniki so tam taboriščnikom dovolili, da so se ob polni luni lahko kopali v morju. Prva bralčeva asociacija bo takoj Titov Goli otok, kjer so bili zaprti jugoslovanski politični zaporniki od konca štiridesetih naprej; bili so na otoku sredi morja, a jim je bilo prepovedano, da bi se ohladili v vodi. Spoznavanje fašizma pač prinaša tudi spoznanje o komunizmu.

Janšev tvit o Srebrenici je doživel podobno reakcijo kot Pahor pred fojbo. Kar je zanimivo, so reakcije, ki ga v hipu moralno obsojajo, v Dnevniku so ga označili celo kot prvorazrednega mrhovinarja trgovanja s pobitimi. A tokrat vzamemo najbolj aktualno obsodbo premiera, ki da je bil na evropskem vrhu nasprotnik pogojevanja EU pomoči s spoštovanjem vladavine prava. Spet smo pri manihejski sliki: na eni strani spodobne države, ki spoštujejo zakone, na drugi nespodobni vzhodnoevropski voditelji, ki nonšalanto kršijo postavo.

Kaj če pogledamo Slovenijo, seveda tisto še pred Janševo vlado. Prebivalce Slovenije namreč ščiti zakonodaja pred hrupom, ki presega določeno število decibelov. Ko se je državljanka Breda Vrhunec, ki živi v Ljubljani blizu Bleiweisove, zaradi uničujočega hrupa pritožila inšpekciji, je dobila odgovor po štirih letih in pol. Ta pa pravi, da nimajo zakonske podlage za ukrepanje!?? To bi ji sicer lahko sporočili že v enem tednu. Toda, kakšna vladavina prava je to, če državljanom na papirju zagotavlja pravico do zdravega okolja, ne predvidi pa instrumentov, kako jo doseči??????

Kot da bi imel pravico do pokojnine po štiridesetih letih, a bi ne imeli pokojninskega sklada, ki bi jo izplačeval. Bi bila takšna Slovenija upravičena do EU pomoči, pogojevane s spoštovanjem vladavine prava?