Bomo preživeli?

dr. Bogomir Kovač

24. 7. 2020  |  Mladina 30  |  Ekonomija

Maratonski pogajalski proces evropskega sveta v Bruslju je ponudil še enega v nizu »zgodovinskih kompromisov« in novega napredka EU. Ekonomsko so delili in politično prerazdeljevali največji sveženj finančnih sredstev doslej. Sedemletni proračun in sklad za okrevanje so obravnavali kot celoto. Zadovoljstvo držav je razumljivo, vse so dejansko neto prejemnice. Vsak je dobil nekaj, evropska komisija paket dveh dokumentov, predsedniki vlad največjo pomoč doslej, bogati so dobili rabate, prizadete države več sredstev za razvojni preboj. Zgodovinski politični premik v skupnih ekonomskih jamstvih je največji dosežek, toda pravega političnoekonomskega preboja EU ne zmore. Slovenija se je politično postavila ob bok višegrajski skupini, ekonomsko krmari med jedrnimi zahodnimi državami. Ekonomska diplomacija zato deluje zmedeno, toda ključni bodo domači veliki investicijski programi. Ti zahtevajo politično stabilnost in dober projektni menedžment. Prvega Janševa vlada očitno ne zmore, pri drugem že desetletja nismo uspešni. Ekonomska cena politične krize bo zato visoka.

Nova evropska komisija pod vodstvom von der Leyenove je ključna politična pogajanja za novo proračunsko obdobje (MMF) maja 2020 združila s protikriznim programom za okrevanje (Next Generation). Proračunske prioritete so se sukale okoli podnebnih sprememb, digitalne agende in varnosti Evrope v svetu. Proračunski okvir je določal razvojne prioritete, načrt okrevanja je delil predvsem denar. Skupna vrednost je 1824 milijard, obseg paketa za nikogar ni sporen, morda tiči za njim celo zametek novega proračuna EU po letu 2027. Težava tiči v njegovi delitvi.

Sedanji paket prinaša več institucionalnih inovacij kot vsi dosedanji predlogi institucionalnih reform EU po letu 2017. Prvi zadeva združitev proračuna z razvojnim protikriznim paketom. Sveženj ukrepov za okrevanje se veže na proračunske prioritete, pokritje ima v zadolževanju EU kot samostojne političnoekonomske entitete. Dejansko je Nemčija, ki je doslej nasprotovala skupnim protikriznim evropskim obveznicam, privolila nanje. To pa je najpomembnejši korak k povezovanju monetarne in fiskalne unije doslej. Na drugi strani je pet jedrnih držav EU zahtevalo rabate pri vplačilih kot nekdaj Britanci. Zato pa najbolj prizadete države, zlasti Italija in Španija, računajo na finančne vire za okrevanje brez posebnih fiskalnih pogojevanj. Evropska komisija je predlagala ravnotežje med nepovratnimi sredstvi in posojili, da bi zamejila težave prezadolženih držav. Tudi to je velika sprememba dosedanje politike EU. Tretjič, namenskost uporabe sredstev je natančneje določena. Novi mehanizem okrevanja in odpornosti (RRF) bolj koncentrirano in natančneje veže sredstva na nacionalne načrte in investicijske projekte. In tu bodo morali upoštevati vsaj še drugi dve usmeritvi EU, podnebne spremembe in tudi slovite evropske vrednote, kot so liberalne svoboščine, človekove pravice in zaveze pravne države.

Problem upravljanja in pogojevanja je stara mantra EU. V devetdesetih so EU krojili maastrichtski konvergenčni kriteriji v centru, na periferiji so postsocialistične države trčile na pristopna pogajanja. Tudi sedaj EU ponuja obseg in temeljni razrez finančnih sredstev, članice pa jih morajo porabiti glede na nacionalne razvojne načrte in druga priporočila evropske komisije. Sem spada recimo protokol evropskega semestra, pa namenska poraba tretjine sredstev za okoljske projekte, pa tudi zahteve glede pravne države. Evropska komisija lahko med izvrševanjem proračuna predlaga omejitvene ukrepe, ki jih odobri Svet s kvalificirano večino. Če so danes Poljska, Madžarska in Slovenija lahko pogojevali sprejem paketa z umikom takšnih pogojev (»enaka merila za vse«), jih kasneje lahko doletijo ekonomske sankcije. In tu tiči velika zagata Janševe vlade.

Slovenija je bila navidez uspešna, dobili smo 10,5 milijarde v sedmih letih, primerljivo z drugimi, toda z notranjim razrezom, ki ni tako ugoden, kot se zdi. Izkupiček se meri z nepovratnimi sredstvi in teh je manj. Dobili smo dodatna kohezijska sredstva, vsega skupaj pa je manj kot v letih 2014–2020. Toda največja težava tiči drugod. Večino evropskih sredstev smo porabljali za kohezijo in kmetijstvo, razdrobljeno in decentralizirano. Sedaj pa so proračunske prioritete EU drugod, zahtevajo drugačen pristop, koncentracijo na večje projekte, v krajšem času, še zlasti iz sklada za okrevanje. To zahteva drugačno koordinacijo na proračunski strani, kjer projektnega proračunskega načrtovanja nimamo. Pri projektnem menedžmentu velikih investicij pa smo pogosto povsem odpovedali, od energetike do transporta, zdravstvene in socialne mreže pa nismo niti gradili. Nacionalni načrti in njihova izvedba so naša večna poguba.

Slovenija ima na voljo v razmeroma kratkem času največji paket zunanje pomoči. Toda država je nanjo strokovno in politično slabo pripravljena. Velika sredstva so pri nas bolj gojišče politične korupcije kot semenski razvojni krompir. Janševa administracija je bolj vešča prvega kot drugega, kar smo videli v prvih treh mesecih. EU je na pravi poti, odgovori na krizo covid-19 so politično radikalnejši in ekonomsko manj sporni. Seveda, novi zeleni ali socialni sporazum je še daleč, vzpon avtoritarnih in populističnih režimov ostaja brez odgovora, v razmerju do ZDA, Kitajske in Rusije nima prave moči. Njen sedanji odgovor je skupen, toda EU je ostala razcepljena. Radikalne institucionalne rešitve so mogoče, če so želene in imajo usklajeno podporo Nemčije in Francije.

Slovenske čeri tičijo v nezaupanju. Janša si bo pripisal zasluge za desetmilijardni paket, čeprav bi ga dobila tudi vsaka druga vlada. Razvojni paket bo sedaj namesto covid-19 nov alibi za opravičevanje političnega intervencionizma. To smo že videli in doživeli v dveh prejšnjih mandatih. Toda ali bomo tokrat preživeli?