Gora na poti v Ljubljano

Bernard Nežmah

31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Pamflet

Ena posebnosti slovenskih osrednjih medijev so kampanjske vesti, ki zaokrožijo po Delu, Večeru in Dnevniku, po nacionalki in POP TV, tam vztrajajo nekaj dni, nato pa jih zamenjajo nove topike. Tako smo tokrat sledili poročilom o odstavitvi odgovornega urednika največjega madžarskega portala Indexa, ki je sprožila solidarni in kolektivni odstop 70 novinarjev. Črno na belem – Orbánova uzurpacija medija. Toda, ali smo doživeli podoben prikaz o stanju v Srbiji? Tam je stranka predsednika Aleksandra Vučića pobrala na volitvah prek 60 odstotkov glasov, medtem ko Orbánov Fidesz na zadnjih volitvah ni dosegel niti polovice.

Oboje je kajpak anomalija, ki kaže na nedemokratičnost medijskega prostora, a vendar nam je Srbija veliko bližje. Zadnje dni denimo v Beogradu pripravljajo deratizacijo slovenskih imen ulic, v Ljubljani pa se denimo diči celo Carja Dušana ulica. Nikakor, da bi jo povračilno preimenovali, ulična imena so tudi zgodovina vladajočih mentalitet, in mesto, ki ima daljši spomin, ima več frivolnega šarma. Res pa človek takoj pomisli, da če že imamo Dušana Silnega, kje pa je ulica Franca Jožefa, ljubljenega cesarja naših dedov in pradedov?

A absolutna dominacija Vučića napeljuje k primerjavi z dobo Slobodana Miloševića. Njegova stranka socialistov je leta 1990, ko je imela kot postpartijska stranka v rokah državno televizijo in glavni časopis Politiko, osvojila vsega 46-odstotno podporo volivcev. Mož, ki so ga slovenski mediji vseskozi opisovali kot vožda in srbskega despota, je s stranko na vrhu moči dobil 15 odstotkov manj od zdajšnjega srbskega predsednika. Skratka, medijska mašinerija Vučića daleč poseka Miloševićevo in Orbánovo. In zdaj test spomina: kolikokrat se je v slovenskih medijih bralo naslovne novice o podjarmljenju medijev v aktualni Srbiji? Še nedolgo nazaj so ti zanosno poročali o skupnih sejah slovenske vlade Marjana Šarca s srbsko. Brez zadržkov ali prispevkov o Vučićevi medijski diktaturi.

Pred dnevi je Vrhovno sodišče razveljavilo odločitev varuha konkurence (AVK), ki je zasegel delnice Mercatorja, in jih vrnilo lastniku Fortenovi. Januarja sem se v tej rubriki čudil zaplembi, ki je za bagatelno nepriglasitev prodaje delnic izreklo hrvaškemu podjetju 55 milijonsko globo oz. zaseg delnic, torej sankcijo, ki je bila desetkrat hujša od doslej najvišje izrečene globe AVK. In seveda osrednjim medijem, ki na valu navdušenja nad plani tedanje Šarčeve vlade zaplembe sploh niso problematizirali. A dominantni slovenski dnevni mediji veljajo za politično neodvisne, so branik demokracije pred orbanovskimi prijemi.

V teku je sicer javna razprava o spremembah medijske zakonodaje in zakona o RTV SLO. Nacionalka je pred tednom na MMC predstavila serijo pogledov na predlagane spremembe. Institucija, ki se najraje primerja z BBC in njeno objektivnostjo, je izbrala devet sogovornikov, ki so vsi po vrsti branili obstoječo zasnovo javne televizije, Val 202 pa je gostil profesorja, ki je izrazil veliko zaskrbljenost zaradi poteze aktualne vlade. OK, vse legitimno, toda kje so tu prispevki kritikov aktualnega dela nacionalke? Če je ta kraj največje demokratičnosti, ki jo prek naročnine plačujejo vsi državljani, potem je po zakonu objektivnosti nujno dati prostor tudi drugačnim pogledom. Po te smo morali na spletno stran Nova24TV, kjer je minister za znanost v Drnovškovi vladi Andrej Umek predstavil svojo oceno nekorektnosti nacionalke. Od zadnjih volitev je spremljal število političnih gostov v oddajah Dnevnik, Odmevi, Tarča, Politično in Studio City in prišel do ugotovitve o izjemni politični pristranskosti ter pozval direktorja nacionalke, da še sam zbere te podatke in se opredeli do njih. No, javna televizija pozablja, da bi morala biti sama tudi kraj javne razprave, ne le glas protestov.

Permanentna tarča osrednjih medijev je v zadnjih mesecih Desus. O njem dnevno prinašajo vesti, kateri odbor vse je zahteval nezaupnico predsednici oziroma izstop iz vlade. Česa podobnega ne pomnim, da bi mediji mesece v naslovnih prispevkih poročali o malone vsakem glasu nejevolje v konkretni stranki. Zadnja afera predsednice Aleksandre Pivec, ki je z družino gostovala v vinski kleti terana, je povzročila nekajdnevni tornado po že omenjenih petih osrednjih dnevnih medijih. Jasno, o tem se poroča, tudi izreka kritike. Toda poanta, kako selektivna je ministričina promocija vinarjev, saj iste pozornosti ne namenja vsem, deluje kot politična agitka. Isti mediji z enako čuječnostjo in politično neodvisnostjo niso zapazili, kako se je pred leti nekdanji premier Miro Cerar, ml. angažiral v prid multinacionalke Magna, dal zanjo sprejeti posebni lex Magna, poskrbel, da je vlada pod grožnjo razlastninjenja odkupila zemljo kmetov in jo potem prodala investitorju. Za nobeno drugo podjetje v državi ni izvršila toliko protekcij. No, takrat ni bilo časa za pogled na politično nespodobnost, opevalo se je veliko naložbo.

Ped dnevi je Dnevnik na naslovnici objavil sanjski naslov – Ljubljana lahko računa na goro denarja, ki ga v članku podkrepi s seznamom gradenj v glavnem mestu. A od kod se valijo gore novcev v prestolnico? Izvir je vest, da si je vlada izpogajala v Bruslju1,5 milijarde evrov za zahodno kohezijsko regijo. Zanimivo, nikjer podatka, da EU namenja glavnemu mestu Slovenije poldrugo milijardo. Vsota je namreč namenjena zahodni polovici države, ki jo tvorijo tudi Koper, Nova Gorica, Kranj in še desetine drugih mest. Je evropski denar plen, ki gre prestolnici, ali izziv, kako vzpostaviti mrežo investicijskih idej in potem v duhu enakomernega razvoja usmerjati posojila?