Vsi zmagovalci, vsi poraženci

Janko Lorenci

31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Kolumna

Nedavni vrh Unije je potrdil, da je moč v skupnosti vedno bolj razpršena, odločanje pa zato čedalje težje. Nemčija in Francija ostajata najmočnejši par, vplivnejše pa postajajo koalicije manjših članic, zlasti tako imenovane varčne (beri skope) države in pa višegrajci. Nekatere stare delitve – zlasti zahod– vzhod in sever–jug so se še zaostrile. Na zahodu so populisti v pandemiji začasno izgubili nekaj sape, na vzhodu so se avtokrati še utrdili. Virus ostaja tudi v Evropi živ in vsa Unija se počasi pogreza v ekonomsko-socialno krizo. Bliža se dokončni britanski izstop, odnosi s Trumpovo Ameriko so hladni, z Rusijo in Kitajsko se slabšajo. Podnebna kriza je površno zakrita z dozdevno akutnejšimi problemi. Skratka, Evropa je v negotovem položaju, čeprav boljšem kot velika večina sveta.

Kaj je v to negotovost prinesel maratonski vrh?

Najprej minusi. Zneski za okrevanje po krizi se zdijo velikanski, a so majhni v primerjavi s pričakovanim zniževanjem BDP (do 10 odstotkov). Okleščene so bile postavke, ki naj bi prinesle razvojne skoke: investicije v raziskave, zdravstvo, zeleno energetiko. Tretjič in predvsem: Madžarska, praktično enopartijska država (Guardian), in Poljska, kjer politika hodi po sodstvu, sta z grožnjo veta in Janševo podporo preprečili, da bi bila finančna pomoč članicam izrecno povezana s spoštovanjem vladavine prava. Tako je kršeno eno temeljnih načel Unije in prvi pogoj demokracije.

A zgodili so se tudi pomembni politični preboji. Skupni ekonomski odgovor na krizo, deloma neodplačni transferji med članicami in napovedani, čeprav negotovi vseevropski davki za odplačilo skupnega dolga pomenijo prelom z nekaterimi dosedanjimi tabuji. Tako je bil vrh, gledano scela, dvoumen, protisloven. Omenjeni politični preboj je pomik k tesnejši povezavi EU, čeprav te novosti za zdaj veljajo za izjemo, ne pravilo. Z grožnjo veta izsiljeno nespoštovanje absolutne vladavine prava pa že tako razmajano Unijo še bolj rahlja.

Na splošno bi rekli, da skupnost ženejo narazen čustva, skupaj pa jo drži razum, ki jasno govori, da sobivanje v skupnosti koristi vsem članicam. Čustva burka in zastruplja predvsem trdi neoliberalizem, v različnih odmerkih skupen vsem v Uniji. Članice razjeda navznoter, jih dela popadljive, nestabilne, navzven pa se izraža kot slepi nacionalni egoizem, smrt za razumno dogovarjanje in kompromise.

Protislovnost vrha omogoča njegove različne interpretacije. Za ene je zgodovinski, za druge polomija, češ da kolateralna škoda presega dosežene koristi. Ta škoda je predvsem še bolj omajano zaupanje med članicami. Brez elementarnega zaupanja in brez splošno sprejemanih vrednot in načel (npr. vladavine prava) pa skupnosti, ki načeloma odloča na podlagi konsenza (vse članice imajo torej pravico do veta), grozi popolna ohromitev ali razpad. Toliko bolj, če so razmere krizne.

V takem krču se je sestal tudi zadnji vrh. In v toliko je uspeh že to, da je vendarle prinesel kompromis, ki ga ne sestavljajo samo šibke točke, ampak tudi pogojni preboji. V bistvu ga je rešil strah, da bo Unija razpadla, če bi se članice razšle brez slehernega dogovora, in to v kritičnem času pandemije in prihajajoče velike krize. Te odgovornosti si ni upal prevzeti nihče, in tako je nastal dogovor, deloma nevaren, deloma odrešilen. Veliko je bilo izsiljevanja, nekaj popuščanja, vsi se imajo za zmagovalce, a vsi so predvsem pridobili nekaj časa. Negotovost pa se vleče naprej.

Kako se je na vrhu odrezala Slovenija?

Denarja (iz sedemletnega proračuna in sklada za okrevanje) bomo dobili za 10 milijard evrov, torej v okviru pričakovanj. Vprašanje je, koliko teh sredstev bomo izkoristili in za kaj jih bomo uporabili. Problem sta osnovna sposobnost in poštenost te klientelistične vlade enega moža, in to nevarnega. A Janša bo deloma le na povodcu, saj lahko komisija daje članicam obvezna navodila o porabi dodeljenih denarjev.

Drugo poglavje je naše alarmantno premeščanje v Uniji. Z odkrito podporo Madžarski in Poljski pri relativnosti vladavine prava smo storili še en dolg korak na vzhodno periferijo Unije. Janša na svojo roko, brez parlamentarnega kritja, še na enem pomembnem področju hazardira z usodo države. Odslej nas bodo še bolj obravnavali kot drugorazredno članico, kot nedemokratične »vzhodnjake«. Janševa samovolja pa znova na široko odpira tudi vprašanje našega odnosa do EU.

Skupnost še zdaleč ni svetnik, tudi njene stare članice ne. Na nekdanji komunistično-socialistični vzhod gledajo zviška in so v marsičem zakrivile njegovo pogrezanje v avtokratskost. Pogosto so dvolične; Nizozemska, na primer, voditeljica skupine skopih, je že celo večnost velika davčna oaza, a drugim soli pamet z visokimi načeli. Razviti del EU vzhodu nekaj daje, vendar ima od njega tudi koristi. Slovenska politika je bila do njega, na primer pri izsiljeni razprodaji NLB, v svojo škodo vedno servilna. Janša ni bil nič drugačen, po novem pa občasno tudi do velikih članic in komisije ubira trše tone. To bi lahko razumeli kot zdravo vzravnanje hrbtenice – če ne bi bilo v funkciji orbanizacije Slovenije, torej do konca zgrešeno. Pripadnost višegrajcem nam bi morda prinesla kako drobno korist, toda škoda zaradi dokončne orbanizacije-janšizacije Slovenije – zunanja, zlasti pa notranja škoda – bi bila neprimerno večja. Skratka, Janšev novi odnos do EU je bistveno slabši kot prejšnja servilnost in bivanje brez zaveznikov.

Na kratko: vrh EU je Sloveniji prinesel nekaj denarja, s popuščanjem vzhodnim avtokratom pa ji je poslal tudi jasno opozorilo: Unija nas komaj še kaj varuje pred janševsko predelavo v avtokracijo. Zdaj je vse še bolj odvisno od notranjega odpora.