To ni zgodovinski dogovor

N'toko

31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Žive meje

Živimo v enem tistih redkih zgodovinskih trenutkov, ko večina ljudi pozorno spremlja državne ukrepe. Ne samo to, spremljamo celo evropsko politiko in poročanje o pogajanjih v Bruslju. Stanje nas je v to enostavno prisililo, saj je v času krize vpliv državnih in evropskih ukrepov na naša življenja več kot očiten. Ali bodo na zavodu za nas imeli kakšno službo, ali bodo naši zaposlovalci dobili subvencijo in bomo lahko nadaljevali z delom, ali bodo državni projekti stekli in bomo dobili novo pogodbo, ali bo javna uprava začela varčevati in odpuščati … vse to in še mnogo drugih vprašanj je pristalo v rokah političnih odločevalcev, večine katerih še do včeraj nismo poznali.

Ti so dobro izkoristili medijske žaromete. Prejšnji teden so s celonočnimi seansami za nas uprizorili pogajalski spektakel, in ko so končno slovesno staknili komolce v tisti »A je to« pozi ter vzkliknili »#Dogovor!«, so nam vsi mediji zagotovili, da si lahko oddahnemo. Junaki iz Nemčije in Francije so nas rešili, Evropa bo začela deliti denar! Toda tako kot pri našem domačem korona megazakonu, se tudi pri evropskem reševalnem paketu hudič skriva v podrobnostih. Eno je ustvarjati vtis, da je na mizi velik dosežek, zgolj zato, ker so bili birokrati pri njegovi izdelavi prikrajšani za nekaj spanca, drugo pa je spraviti denar do ljudi, ki ga potrebujejo. In žal je zelo malo komentatorjev pri opazovanju spektakla zares odgovorilo na ključna vprašanja: Ali bo Slovenija res dobila 10,5 milijarde evrov, kot se hvali Janša? Kdo točno bo dobil ta denar in kdaj bo prispel?

Prvi resni prerez številk je za Damjanov blog pripravil Bine Kordež, ki je Janševe trditve o 10,5 izpogajane milijarde postavil v realnejši okvir. Za začetek je treba od lepo zveneče vsote odšteti 4,8 milijarde, kolikor je že tako ali tako predvideno za Slovenijo v sedemletnem proračunu (v resnici pa 1,1 milijarde, saj bo Slovenija v isti fond vplačala 3,7 milijarde davkov). Dejanski reševalni paket znaša 5,7 milijarde, od tega pa je 3,6 milijarde posojil, ki jih bo država vračala (in ki bi jih lahko dobila tudi na finančnih trgih), nepovratnih sredstev pa je zgolj 2,1 milijarde. A pozor, ta denar bo treba porabiti namensko – torej ga počrpati s projekti, ki jih bo sproti odobrila ali zavrnila EU. Zato nikakor ni zagotovljeno, da se bo v celoti znašel v slovenskem proračunu, kaj šele v žepih prebivalcev.

Vsakemu resnemu opazovalcu je jasno, da tako majhen in strogo pogojen proračunski dodatek ne bo rešil gospodarstva države, ki je ravnokar izgubila 7,6 odstotka svojega bruto domačega proizvoda. Kot je za Guardian zapisal ekonomist Janis Varufakis, so evropske spodbude morda videti velike, v resnici pa so le majhen obliž na rane, ki nam jih bo sicer zadal evropski varčevalni bič. Varufakis opozarja, da si med hvalospevi ukrepom nihče ne upa ogovoriti slona v sobi: bogate članice, z »odrešiteljsko« Nemčijo vred, od revnejših držav zahtevajo, da že do leta 2021 odpravijo proračunske primanjkljaje (»porabite lahko le toliko, kot ustvarite!«). Pri več kot osemodstotnem proračunskem primanjkljaju, kot ga največji optimisti napovedujejo Sloveniji, bo to zahtevalo resno razgradnjo javnih storitev. Mislite, da bi vlada tako hitela z rebalansom proračuna in bi na ministrstvih govorili o 30-odstotnem znižanju izdatkov, če bi iz Evrope ravno dobili »brezplačnih« 10 milijard?

Na drugi problematični vidik reševalnega paketa pa opozarjajo znanstveniki in okoljevarstveniki. Med spektakularnimi nočnimi pogajanji sta se iz skupnega financiranja namreč potihem umaknila zdravstvo in znanost, budžet za zeleno okoljsko tranzicijo (tisti »veliki evropski dogovor« izpred nekaj mesecev) pa je bil okleščen na vsega 17,5 milijarde evrov! Odgovori na naša vprašanja so torej jasni: ne, na zavodu ne bo novih služb, podjetja bodo preživela le z odpuščanjem, javna uprava pa bo varčevala. Vsekakor se bodo medtem zaganjali evropski projekti z nekaj začasnimi zaposlitvami, a bo njihov prispevek potonil v velikanskem breznu državnega varčevanja. V soseski boste morda videli kako novo stavbo z napisom »sponsored by the European Union«, gradili pa jo bodo podplačani agencijski delavci, da bi v njej delali podplačani domači prekarci, ki bodo servisirali prebivalstvo s slabšim socialnim in zdravstvenim sistemom.

Pri vsem tem pa je šokantno, da naši mediji in politiki v en glas hvalijo dogovor. Namesto da bi kričali o dvoličnosti pogajanj, so našo pozornost usmerjali v njihov najbolj površinski kulturnobojni del: upor višegrajskih držav proti načelom »vladavine prava«. Kot da ne bi vedeli, da EU ni orbanizma nikoli jemala resno in da bo tudi tokrat njeno žuganje s prstom le žuganje – povsem simbolno dejanje, s katerim zahodnoevropski kapitalisti ohranjajo avro naprednosti, ne da bi jim bilo dejansko treba storiti kaj naprednega. Kot je za Radio Študent pronicljivo zapisal Tadej Troha, je šlo pri debati o vladavini prava v prvi vrsti za slepilni manever nizozemskih varčevalnih jastrebov, ki jim je med drugim uspelo znižati skupni znesek tako, da so v razpravo vnašali razkol med »zrelimi zahodnimi državami« ter »primitivnimi diktaturami na vzhodu«. Na škodo vseh so vpili »poglejte, kakšnim barbarom hoče EU dajati denar«, mi pa smo veselo ponavljali za njimi.

Morda pa so pogajanja vendarle uspela … res da niso rešila negotovega položaja večine prebivalcev, so pa morda še za nekaj let ohranila pri življenju disfunkcionalne evropske institucije. Mediji evropropagandistom očitno jedo iz rok, spet pa se je pokazalo, da na vsej celini nobena večja leva politična organizacija ne odpira resnih razprav o nedemokratični naravi unije. Zato v tednu, ko so evropski voditelji zadali še en udarec našim delavskim standardom, našim zdravstvenim in socialnim sistemom (v resnici pa tudi našemu planetu), slišimo predvsem butaste PR-floskule o »zgodovinskem dogovoru«. Namesto da bi evropske politike spraševali, »kako bodo ljudje preživeli krizo ob tako slabotnih ukrepih«, smo v ključnem tednu moledovali o tem, da »nam Janša dela sramoto pred evropskimi elitami«. Je to res ključni problem? Dokler bo vladala takšna soglasna podložnost fiskalnim gospodarjem iz Bruslja, bomo še naprej odplačevali ceno njihove krize – pa če se bo temu reklo vladavina prava ali ne.