Vsi pridete na vrsto

Janko Lorenci

7. 8. 2020  |  Mladina 32  |  Kolumna

Mnogi deli kulture so ta čas na smrt ogroženi ali celo umirajo. Kriv je splet treh nesrečnih stanj. Prvo je tradicionalna podhranjenost, podfinanciranost kulture. Drugo je epidemija, ki je številnim ustvarjalcem s prepovedmi zbiranja in prireditev pobrala zaslužek. Tretje je Janševa koalicija, kulturi a priori sovražna. Ta kombinacija je za kulturo uničujoča. Protesti kulturnikov so v marsičem izraz boja za golo preživetje.

Za podedovane slabe razmere je kriva vsa politika ali kar družba. Kulturo uradno časti, jo ima za steber narodne zavesti in duha, v resnici pa jo zanemarja. Ogroženost kulture je simptom širše bolezni in kaže na bedo miselnosti, ki vse meri z denarjem in dobički. Tista kultura, ki ni zgolj zabavljaška in banalno komercialna, spada v nesrečno družino javnih dejavnosti (znanost, šolstvo itd.), ki izjemno vplivajo na dolgoročen razvoj države, a nimajo hipnega učinka na polnjenje državne blagajne ali žepov elit in so prav zato podhranjene ali se iz javnega počasi razkrajajo v zasebno. Kultura je med njimi najbolj na udaru. Ker je šibka, brez družbene, zlasti sindikalno podprte moči kakih zdravnikov ali šolnikov, poleg tega je med kulturniki ogromno prekarcev. Hkrati je v očeh politike najmanj uporabna; ni je mogoče pojesti, prodati tujcem, donosno privatizirati ali postati z njo popularen. Včasih je tudi (a zgolj za enoumno politiko) celo subverzivna.

Ni vsa politika enaka. Zmerna je benigna, kulturo pušča pri miru, jo za silo vzdržuje, a je ne uničuje, vsaj načrtno ne. Zanjo je predvsem strošek, ki ga je treba prenašati. Janšizem in urbana kultura pa sta naravna sovražnika. Kultura je po definiciji raznovrstna, poliformna, spontana, njeni pripadniki pa zvečine liberalni, levo usmerjeni. Ne eno ne drugo ne gre skupaj z avtokratsko pametjo in ureditvijo, ki hoče enoumje, glajhšaltanost, prevlado enega nad mnoštvom.

Tako ni naključje, da se kultura vznemiri in dvigne v protest vsakič, ko pride na oblast Janša. Kot ni naključje, da so na udaru vse ustanove, ki so mu potencialno nevarne (mediji, sodstvo, policija …) ali pa se jih splača obvladati (gospodarstvo). Dobro je vedeti: vsi nenaši, vsi, ki niste za Janšo, pridete postopoma na vrsto. Vzvodov za to je veliko: finančni in socialni pritiski ali podkupovanje, strahovanje in diskreditacija, arbitrarna zakonodaja, vladni nastavljenci, ki ob pomoči notranjih kolaborantov nadzorne institucije spremenijo v institucije prikrivanja. Fenomen našosti je vseslovenski, a pri Janši daleč najbolj razvit in sega tudi na osebno raven; obdaja se samo z »našimi« novinarji, epidemiologi, estradniki, kulturniki, razumniki, ekonomisti. Nevtralci pridejo v ta krog le izjemoma in začasno.

Na kulturo in RTV se zdaj pritiska finančno in z vsiljenimi nastavljenci. A tarča bodo tudi resni dnevniki: oblast bo podkupila ali privila njihove lastnike, ti pa svoje medije. Osvajanje se seli v gospodarstvo, za zdaj najočitneje v ostanke državnega premoženja. Na splošno se gospodarstveniki in njihova združenja krvavo motijo, če mislijo, da jih bo janševsko predelana Slovenija pustila nedotaknjene; tudi ekonomija dolgoročno ne more uspevati v demokratično, medijsko, kulturno ubiti družbi.

Skratka, v osnovi in v daljšem obdobju so vsi nenaši v istem čolnu.

Naša – ruralno-zabavno-domovinska – naj bi postala tudi kultura. Nenaše kulture in nenaših kulturnikov janšizem ne bo zapiral, hoče pa jih finančno izstradati, in pri tem mu zelo prav pride virus. Virus in virusni tip človeka na oblasti sta smrtno nevarna kombinacija. Kultura bo Janšo seveda preživela, a bo pohabljena. To velja tudi za Slovenijo – ostala bo živa, vendar pohabljena. Zdajšnja Slovenija je res potrebna temeljitega zasuka, toda janšizacija jo spreminja tako, da bo demokratična obnova čez čas (glej Madžarsko) postala nemogoča. Potem se bomo znašli v diktaturi ali pred izbruhom nasilja. Zato je tako pomembno, da Janša pade z oblasti že s tem mandatom. Če bi osvojil še enega, bi demontažo, ki je tokrat še ne more končati, nadaljeval do bridkega konca.

Parcialni odpori, tudi kulturniški, so logični, nujni, koristni, a zaradi popolne neodzivnosti te oblasti sami po sebi jalovi. Potrebovali bi nekakšno ljudsko fronto proti janšizmu, tiho in glasno, spontano in načrtno sodelovanje in solidarnost nenaših, še zlasti tistih, ki so bolj ogroženi. Zametki tega obstajajo in se kažejo v protestih, medijskem razgaljanju oblasti, žvižgačih, nekaterih sodbah … A nekaj manjka: odpor oziroma pritisk s konkretnimi zahtevami in predlogi bi se moral izrazito usmeriti tudi proti nevladajoči politiki – levi sredini. Pač zato, ker je ta za silo še občutljiva za pritiske od spodaj in ker bo po Janši najverjetneje ona znova prišla na oblast. Če bo ostala enaka – rutinska, razdrobljena, jalova – se bo stara igra oblastnega izmenjavanja maligne SDS in benigne leve sredine nadaljevala. Iz prepleta malignosti in benignosti nastane sedanja krizna močvara. Zato je treba sredi Janševega mrcvarjenja paradoksno pritiskati predvsem na levico in sredino. Skrajni čas je, da se večni »proti« dopolni z »za«.

Tu ima vlogo tudi kultura. Ki seveda ve, da ji zgolj sprememba kulturnega modela ne more pomagati, saj ji lahko trajno vitalnost prinese samo resen zasuk drže in ravnanja politekonomskih elit in razvoja v celoti, zasuk stran od slepe ekonomizacije, kulturne brezbrižnosti in družbene nehigiene. Dostojne in tudi ekonomsko vitalne družbe dolgoročno ni brez vsaj štirih sestavin: demokratičnosti, kulturnosti, socialnosti, ekološkosti. Ta čas sedi na vrhu oblasti človek, ki zatira vse to, s tem pa tudi človečnost.