Déjà vu

Vlado Miheljak

14. 8. 2020  |  Mladina 33  |  Dva leva

V Sloveniji se trudimo biti Evropejci, vendar še naprej cenimo naše ameriške zaveznike.
— Dimitrij Rupel leta 2003 ob podpisu vilenske izjave (POP TV, 8. 2. 2003)

»Johnny Young je prišel uradno vprašat, ali Slovenja misli resno. To sem tudi povedal Drnovšku, da je to uradno vprašanje, da to ni Bruce Jackson, ampak ameriška vlada. Vprašanje je bilo, ali bomo ameriški vladi rekli ne ali O.K. Če je tako, potem nimaš izbire! To mi je rekel Drnovšek.«
— Dimitrij Rupel v intervjuju za Mladino (5. 7. 2004)

Ali bo NATO, če bo Slovenija postala članica, namestil vojaške baze ali jedrsko orožje na slovenskem ozemlju?
Ne. Nato je na osnovi novega strateškega koncepta iz leta 1999 zmanjšal obseg svoje mednarodne vojaške strukture in ne predvideva postavitev novih oporišč. 
— (Iz propagandnega biltena Natopis v času kampanje za vstop v zvezo NATO, april 2002)

»NATO zavezniki ste dobrodošli. Skupaj smo močnejši.«
— Tvit Janeza Janše ob objavi ameriške namere, da umaknejo 10.000 vojakov iz Nemčije

Ne vem, ali je zunanja politika podaljšek notranje, kot se to popularno reče, ali je pač obratno. Notranja odraz zunanje. V Sloveniji sta hudo zgrešeni in sprevrženi obe. Notranja in zunanja. No, kar se dogaja v teh dneh, je res grozno, a bodimo realni, je že videno. Ne zgolj že videno v prejšnjih Janševih legislaturah, ampak tudi ko so bili na oblasti »naši«. Navsezadnje, kdo je bil na oblasti, ko so se zgodile nekatere najhujše zunanjepolitične oz. diplomatske sramote Slovenije. Denimo »podpis« razvpite vilenske izjave. Precejšen del današnjih »kolesarjev« se ne spomni, ker so bili premladi, a kot sem takrat zapisal, skupina banana republik iz meridianov, kjer banane ne rastejo (Albanija, Bolgarija, Estonija, Hrvaška, Latvija, Litva, Makedonija, Romunija, Slovaška in Slovenija), je podpisala tako imenovano vilensko izjavo, v kateri so kategorično ugotavljali, da so jih dokazi, ki jih je Varnostnemu svetu Združenih narodov teatralno posredoval ameriški državni sekretar Colin Powell, prepričali. Državice »nove Evrope« so bile instrumentalizirane za ameriški pritisk na neodločne stare evropske zaveznice, ki so nasprotovale intervenciji v Iraku brez jasnega mandata Združenih narodov. No, problem je bil, da izjava ni bila napisana v litovski Vilni po zasedanju Varnostnega sveta ZN, ampak dva dni pred zasedanjem kar v Washingtonu. In napisali je niso predstavniki naštetih držav, ampak zloglasni ameriški diplomat za posebne naloge (tisti, ki je nekoč za Studio City cinično in pokroviteljsko dejal: »Slovenija ima pluralistično demokracijo z mnogo različnimi mnenji. Vi imate svoj parlament, mi imamo podelitev oskarjev. Ljudje pač izražajo različna mnenja.«). A še huje kot to, da so se strinjali z dokazi, še preden so bili posredovani, je dejstvo, da se je nekaj let kasneje za rakom zboleli Colin Powell pokesal in povedal, da so si vse dokaze o spornih iraških bioloških in kemičnih orožjih Američani zavestno izmislili. In šli (tudi s podporo Slovenije!) v vojno z Irakom brez mandata Združenih narodov. V vojno, ki ni uničila samo napadene dežele, ampak tudi celotno regijo ter svet trajno staknila iz osi ravnotežja. A ne samo zdraharski Rupel, takšno politiko slepega podrejanja in sledenja so posredno zagovarjali tudi takratni predsednik republike Drnovšek, premier Rop in levoliberalna parlamentarna večina. Sam Drnovšek je po razkritju ozadij diplomatskega fiaska podal formulo slovenske avtohtone kohabitacije med ubogljivostjo in avtonomnostjo. V intervjuju za TVS (10. 2. 2003) je povedal, da »imamo seveda lahko svoje samostojno stališče, ki je lahko zelo podobno, kot je tisto, ki je tam napisano, ampak ga lahko izražamo samostojno«. In takšnega ponižnega odnosa, brez slehernega samospoštovanja, se nikoli več nismo otresli. Slepo sledenje ultimatom močne »zaveznice« je stalnica, ne glede na to, kdo je trenutno na oblasti. Tako se je v času Cerarja Slovenija pridružila samovoljnim sankcijam proti Rusiji ob aferi Skripal. Pri tem ni (bilo) ključno vprašanje, ali je bila Rusija zmožna in voljna očitano dejanje storiti, ampak vprašanje, ali je možno in dopustno urejati mednarodne odnose in sankcije samovoljno ali v skladu z mednarodnim pravom. Cerar nas je uvrstil v klub prvih. Podobno je bilo tudi po smeli napovedi takoj po Cerarjevem prevzemu mandata, da bomo priznali Palestino. Pa se to nikoli ni zgodilo. A takšna »omahovanja« imajo dolgo brado. Leta 1998 je Slovenija, ko je že bila kandidatka za Nato, pristopila k švedski pobudi na generalni skupščini ZN za resolucijo Svet brez jedrskega orožja. S pristopom k plemeniti, a v bistvu benigni pobudi se je Slovenija znašla v veliko bolj spodobni družbi (Švedska, Finska, Brazilija, Mehika, Egipt …), kot se je z vilensko izjavo. A v tej družbi ni ostala dolgo, ker je to menda zmotilo Clintonovo administracijo, ki je sporočila, da takšna pobuda in kandidatura za NATO nista kompatibilni. In Drnovšek je takoj velel umakniti naše članstvo v iniciativi.

Zato je slovenska uvrstitev v klub voljnih državic, ki jim tokrat državni sekretar Pompeo organizira psihoseksualni praktikum iskanja misterioznega G5 spota, pravzaprav stalnica, ne glede na to, kdo je na oblasti. Razlika je le v tem, da so si levoliberalne in sredinske vlade ponižno pustile zvijati roke, desna Janševa pa roko ponosno ponuja.

Eksces, ki je šel (preveč) neopazno mimo, je redefiniranje javnih zavez slovenske politike volivcem pred vstopom v NATO. Če so levosredinske vlade delovale pritajeno in spuščale »zaveznike« v deželo skozi zadnja vrata, sedanja Janševa ameriški vojaški kontingent aktivno vabi.

In temu se je treba odločno upreti.