Desetina svetovnega BDP

dr. Bogomir Kovač

14. 8. 2020  |  Mladina 33  |  Ekonomija

Turizem je dejavnost, ki ga je pandemija covid-19 najhitreje in najbolj prizadela. Vsi dejavniki dosedanjega razvoja in uspeha so se obrnili na glavo. Globalna povezljivost je razpadla, turistične destinacije so se zaprle, ljudje so iz turističnih nomadov postali karantenski zapečkarji. Turizem je pomemben del globalne ekonomije in nacionalnih gospodarstev. Kriza bo letos domala prepolovila svetovni turizem, vsi scenariji so zanj katastrofični. Pandemija je izostrila probleme globalnega množičnega turizma, zahteva njegovo glokalizacijo, celovito spremembo ponudbe in poslovnih modelov. Domači turizem bo lažje preživel kot mednarodni, trajnostni in nišni lažje kot standardne storitve. Turizem je pri nas edino sektorsko področje vladne protikrizne politike. Turistični boni so tu del rešitve in hkrati problemov. Toda Sloveniji je turistični postkoronski obrat bližje kot nadaljevanje sedanjih trendov. Turizem je morda prvi kamen modrosti želenih sprememb.

Po pol leta pandemije je jasno, da njeno širjenje zajema v valovih ves svet. Prizadetih je 213 držav in območij sveta, dve tretjini vseh prebivalcev, protikrizni ukrepi so domala povsem ustavili globalne turistične tokove. Svetovna turistična organizacija (UN WTO) je dejansko za leto 2020 razglasila »rdeči alarm«. Turistični sektor pomeni danes tretjino svetovnih izvoznih storitev, desetino svetovnega BDP in zaposlitev. Desetletja je rasel hitreje kot svetovno gospodarstvo, njegova globalizacija je bila ogledalo želenih sprememb. UN WTO ocenjuje, da bo svetovni turizem leta 2020 doživel dramatičen padec. Optimistični scenarij pri štirimesečni omejitvi mednarodnih turističnih tokov predpostavlja tretjino nižje dohodke, izgubo 1170 milijard prometa oziroma 1,5 odstotka svetovnega BDP. Negativni učinki so večji v državah, kjer je delež turizma v nacionalnem BDP razmeroma visok. Če turizem predpostavlja petino BDP, potem lahko pričakujemo izgubo okoli 10 odstotkov BDP. To velja recimo letos za Jamajko, Tajsko in tudi Hrvaško, Francija, Nemčija in Španija bodo izgubile v povprečju okoli 45 milijard evrov. Sektor zaposluje na svetovni ravni 330 milijonov ljudi, po mnenju ILO bo letos ogroženih okoli 50 milijonov zaposlenih. Celotna dejavnost bo potrebovala vsaj tri leta, da si opomore na primerljivo raven iz leta 2019. Turizem je nedvomno največji ekonomski pacient covid-19.

Posebnost sedanjega virusa covid19 sta visoka nalezljivost in hitro širjenje okužb v globalno povezanem svetu. Druga posebnost sedanje krize so fizične prepovedi gibanja in politično-ekonomska zapiranja nacionalnih meja. Mobilnost pa je za sodoben turizem ključna. Leta 1950 smo imeli 25 milijonov mednarodnih turističnih prihodov, 1990 že 450 milijonov, lani več kot 1,5 milijarde. Omejevanje pandemije zahteva zamejevanje turističnih potovanj, prednost globalne povezljivosti se je spremenila v slabost. Prihodnost turizma po pandemiji zahteva večjo lokalizacijo globalizacijskih tokov. Turizem bo bolj kot danes zavezan trajnostnemu razvoju, bolj zeleni, vključujoči in družbeno odgovorni turistični industriji. Trije prvi koraki večje povezljivosti vseh deležnikov so že tukaj. Pomenijo posebno zaščito turistov in turističnih delavcev, redčenje turistične rabe storitev in spodbujanje drugačne turistične ponudbe. Toda to je premalo.

Turistična industrija je doslej sistematično podcenjevala ekološke, socialne in kulturne učinke množičnega turizma. Tržni razcvet je temeljil na standardiziranih in poceni storitvah, pa na dobičkonosnih poslovnih modelih velikih korporacij. V ozadju so bile množične prekarne zaposlitve, nizke plače in boj za preživetje majhnih podjetij. Toda nenadoma so nizkocenovni letalski prevozniki ostali na tleh, sloviti Airbnb turistične ponudbe mest se je sesul v prah, revne turistične države so prek noči izgubile položaj eksotičnih destinacij …

Turistično potrošništvo nikoli ni bilo nedolžno, iz mest je izganjalo domačine, kulturno dediščino je spreminjalo v cenene kulise, spremljajo ga visoki ekološki stroški in socialna degradacija. Zato bodo turistični krogi potovanj v prihodnje manjši in redkejši, cene poletov bodo višje in bolj selektivne, turistični obiski bodo bolj razpršeni, storitve pa nišne. V ospredju bodo regionalne in ne globalne destinacije, možnosti bo manj, toda doživetja bodo intenzivnejša in seveda dražja. Toda za cenami so drugačne vrednosti in nove vrednote.

Slovenija je na dobri poti teh globalnih sprememb. Slovenija že danes želi biti to, kar zahtevajo globalni turistični trendi po pandemiji. Njena razvojna strategija se ujema z novimi usmeritvami, treba jo bo uresničiti. Počivalškovi turistični boni in vrnitev domačih gostov so tu na pol poti. Boni so ekonomsko preveč omejeni in predvsem koncentrirajo ljudi na klasične tri destinacije, Obalo, zdravilišča in gorske kraje. Boni ne pomagajo mestnemu, kongresnemu in kulturnemu turizmu, niti ne redčijo gostov in ne podpirajo nišnih destinacij. Potreben, toda precej neumno izpeljan projekt. Podobno velja za prihodnjo koncentracijo državne hotelske ponudbe v nekakšen slovenski turistični holding. Novi podobi turizma je bližje dobro profiliran, mrežni podjetniški turizem med seboj povezanih, toda konkurenčnih družb. Morda je sedaj priložnost za repozicioniranje ponudbe glede na nove zahteve in povpraševanje. Cilj Slovenije je nišni, butični turizem na vseh ravneh cenovne ponudbe, od luksuznih gostov do alternativnih »antituristov«.

Turizem je bil nekdaj igra premožnih, kasneje je postal množični privid srednjega sloja, prihodnji imaginarij terja odgovorne ljudi. Turizem se bo moral prilagoditi pandemijam in ne obratno. »Slovenija, moja dežela« je nov pandemijski stereotip. Morda pa postkoronski turizem politike razglasi za turiste. In potem bo lažje izreči dobrodošlico: »Turisti raus!«