Tranzitna država

N'toko

14. 8. 2020  |  Mladina 33  |  Žive meje

Težko je sprejeti dejstvo, da imamo v Sloveniji koncentracijsko taborišče. Da se je mogoče leta 2020 peljati mimo Postojnske jame in se čez nekaj minut zazreti v množico izžetih ljudi, ki slonijo na rešetkah velikega zaprtega skladišča, obdani s policisti in ograjami. Nekateri niso videli svežih oblačil ali tuša že mesec dni. Večina na koži nosi znamenja policijskega tepeža, stopala imajo poškodovana od neštetih prehojenih kilometrov. Hrano prejemajo skozi rešetke, na voljo imajo dve WC-školjki. In kar je najhuje, zaprti so brez odločb in zato nimajo pojma, zakaj so sploh tam, koliko časa bodo še in kaj se bo z njimi zgodilo. To je center za tujce, kjer se po novem znajde vsak, ki v Sloveniji zaprosi za azil. Po letih, ko smo opazovali popolno razčlovečenje iskalcev azila v taboriščih po Balkanu, se je ta praksa naselila tudi v središče Slovenije.

Ministrstvo za notranje zadeve je vzpostavilo ta koncentracijski režim z izgovorom, da bo tako preprečilo zlorabe azilnega sistema – torej da ljudje ne bodo samovoljno zapuščali postopkov in odhajali v druge države. In čeprav gre očitno za nedopustno ravnanje in okrutnost brez primere, nikoli ne traja dolgo, da se takšni prizori usidrajo v našo zavest kot nekaj normalnega. MNZ je že zdavnaj uspelo prepričati javnost, da so izredne metode v primeru tujcev pač nujno zlo – le da je umazano delo prej opravljala hrvaška policija, zdaj pa ga vse bolj tudi naša. Takšna »trda roka« naj bi bila zadnja varovalka pred grozotami množičnih neurejenih migracij, pred totalnim kaosom, organiziranim kriminalom in razpadom države ... Če hočete živeti v urejeni državi, morate pač sprejeti množične izgone in taborišča za tujce. In ko se opazovalci prebijemo čez prvi moralni šok, se s taborišči nehamo ukvarjati, zagovorniki človekovih pravic pa razpravljajo le še o tem, ali so ta usklajena z zakonodajo in ali je v njih dovolj zobnih ščetk.

Te nehumane prizore pa spremljajo še drugi, manj vidni premiki na področju migracij. Tujci, ki so pred leti dobili v Sloveniji status begunca in so lahko tukaj normalno zaživeli, se danes s težkim srcem množično odpravljajo v tujino. Tako kot druge delavce jih je kriza močno udarila – delo postaja nedosegljivo, plače so se znižale, najemnine in stroški pa so ostali isti. Tako so celo begunci, katerih otroci hodijo v šolo in govorijo slovensko, spoznali, da v tej državi ni mogoče preživeti. Niso prvi – od tistih dobrih tisoč ljudi, ki je v Sloveniji v 20 letih dobilo status begunca, jih boste v državi našli le še peščico. Če še državljani ugotavljajo, da je s slovensko plačo težko pokriti slovenske stroške bivanja, to še toliko bolj velja za tujce, ki v Sloveniji nimajo družinskih nepremičnin, stricev, ki lahko posodijo nekaj denarja, ali babic, ki imajo kaj zelenjave na vrtu … Tako se eni tujci drenjajo v kletkah blizu Postojnske jame in poskušajo postati begunci, drugi pa se po letih bivanja v Sloveniji spet spreminjajo v migrante in poskušajo dobiti dovoljenje za delo kje drugje.

Statistika je tukaj jasna – kljub paniki o »poplavah migrantov« za Slovenijo pravi problem nikoli niso bile množice, ki bi prihajale iskat službe ali živet od socialne podpore. To so politični problemi evropskih gospodarskih središč. Problem Slovenije pa je, da nihče ne želi v njej ostati. Tisoče mladih vsako leto spakira kovčke in zbeži pred brezperspektivnostjo slovenskih prekarnih služb. Migrantski delavci iz Bosne in Srbije, od katerih je odvisen celoten gradbeni in prevozni sektor, Slovenijo jemljejo zgolj kot odvečno postajališče, kjer morajo oddelati enoletno tlako, preden se jim odpre evropski trg dela. V nekem belokranjskem podjetju so morali pred vhod postaviti varnostnike, da odganjajo agente, ki vodijo bosanske delavce v Nemčijo. Prosilci za azil – tisti na samem dnu migracijske verige – poskušajo čim hitreje pobegniti pred slovenskim azilnim sistemom, begunci s statusom pa se množično izseljujejo. Še surovine se tu ustavijo zgolj za nekaj dni, preden jih predelajo v polizdelke in pošljejo naprej na nemške trge. Sloveniji nikogar ne uspe zadržati, v njej lahko kvečjemu po nesreči obtičiš.

Oblasti se na to dejstvo odzivajo skorajda užaljeno. Bentijo nad azilanti, ki hočejo zaradi slabih razmer zapustiti državo in jih hočejo za čas azilnega postopka držati zaprte v kletkah. Ko delavci bežijo pred slabimi plačami in izkoriščevalskimi šefi, govorijo o »nelojalnem prevzemanju usposobljenih kadrov« – pred leti so iz Gospodarske zbornice državi celo poslali pobudo, da bi od tujih delavcev zahtevali pet let »zvestobe« pri prvem delodajalcu! Nekdo bi moral našim vladajočim razredom na vljuden način razložiti, da ljudje ne odhajajo iz Slovenije, ker so nehvaležni prevaranti, ampak ker je Slovenija pač precej nerazvita država z nizkimi plačami in visokimi cenami. In tega ne bo spremenila nobena represija.

S to realnostjo pa bi se morali soočiti tudi državljani. Slovenija je v evropskem sistemu dobesedno tranzitna cona – skozi njo na evropski trg vstopajo izdelki in ljudje, ki pomagajo bogateti kapitalistom drugih držav. Za njih Slovenija gradi ceste in širi pristanišče, jim posreduje poceni izdelke in delovno silo ali pa delovno silo »skladišči« v obdobjih, ko je na severu ne potrebujejo. Ko ne dostavlja delavcev v Nemčijo, za njo opravlja delo lokalnega ječarja, ograjuje evropske meje ter izganja in zapira rezervno armado delovne sile. V dobrih časih je Slovenija posredovalnica, v slabih pa kletka. Nič od tega posebej ne koristi nam, ki tukaj živimo in delamo.

Smo v času gospodarskega zatona, zato lahko pričakujemo krepitev ječarske funkcije države, ko bosta dobro živela le vojska in policija. Koncentracijska taborišča bodo v tem primeru postajala normalen del delovanja naše družbe, humanitarni standardi se bodo nižali. A medtem ko slovenske oblasti hitijo izumljati nove oblike krutosti, da bi ohranile svojo relevantnost na obrobju umirajočega evropskega imperija, bi si morali ostali resno zastavljati vprašanje, ali lahko Slovenija v svetu igra kakšno drugačno vlogo.