780 milijonov

Vlado Miheljak

21. 8. 2020  |  Mladina 34  |  Dva leva

»Petdeset let vas ne bomo priznali,« 
— je 14. junija 1991 v ljubljanskih Križankah rekel ameriški veleposlanik Warren Zimmermann

Prejšnji teden smo imeli visok, pa tudi precej okrogel obisk. Namreč ameriškega državnega sekretarja Mika Pompea. Vidno vzhičeni in vznemirjeni Borut Pahor je ob obisku sla svetovnega gospodarja rekel, da »imata državi glede vrste vprašanj zelo, zelo sorodne poglede«. »In to je dobro,« je pripomnil. Da imata aktualni državni politiki obeh dežel podobne poglede, je sicer res. A to ni dobro, ampak slabo. Predvsem zato, ker te poglede, kot se je še enkrat potrdilo z ekspresnim obiskom na Bledu, misli in definira samo en partner v odnosu. Vendar v tem naša sedanja oblast ne vidi težave. Neenakovrednost v odnosu razume kot naravno stanje. Pač, avtoritarna pamet ne zna misliti enakovrednih odnosov. Z Adornovo prispodobo rečeno zaznamuje avtoritarno osebnost biciklistična narava: ali se podrejaš, ko si šibkejši, ali si podrejaš, ko si močnejši. To se je ob Pompeovem obisku še enkrat potrdilo.

Ameriška in slovenska politika imata res veliko skupnega. Denimo, cenzuriranje vsebin, ki jima niso všeč, ki povzročajo nelagodje. Ko je 5. februarja 2003 Colin Powell stopil v dvorano varnostnega sveta ZN, da bi predočil, kot je kasneje, ko je zbolel za rakom, sam priznal, »skoz in skoz izmišljene« dokaze o iraškem orožju za množično uničenje, so veliko tapiserijo z reprodukcijo Picassove Guernice prekrili z zaveso. Ameriški hujskač res ne more novačiti podpore za vojno, če mu izza hrbta razpoloženje kazijo podoba razsute baskovske vasice, pohabljena telesa, mrtve živali – enkratno umetnikovo protivojno sporočilo. Ko je prejšnji četrtek Pompeo na kratko priletel po parafo na ameriški memorandum o varnosti omrežja 5G, so ga gostili v zgodovinski Vili Bled, ki jo je Janez Janša v uvodu v svoje izpričevanje ponižnosti in vdanosti opisal takole: »Tale vila, kjer danes gostimo ta visoki obisk, je služila slovenski komunistični eliti, medtem ko smo bili drugi v zaporih komunističnega režima.« No, no. Ko je vila služila slovenski komunistični eliti, je bil mladi Janez Janša perspektivni komunistični mladinec, predestiniran za velike partijske zgodbe. Take, kot jih je na številnih freskah risal slikar Slavko Pengov. Pengov je pred drugo svetovno vojno poslikaval sakralne objekte, po njej pa tudi protokolarno-partijske v značilnem zanosnem socrealističnem slogu. Med drugim palačo CK ZKJ v Beogradu, palačo skupščine RS oziroma današnjega parlamenta (znamenita freska Zgodovina Slovenije), pa tudi Titovo vilo oziroma današnjo Vilo Bled, kjer je na 54 metrov dolgi freski (po navedbi slovenske wikipedije) upodobil: bombardiranje Beograda 6. aprila 1941, bitko pri Neretvi, bitko  pri Sutjeski, proslavljanje zmage pod cvetočo češnjo maja 1945 ter zastavonoša, ki vodi povojno izgradnjo domovine. Poudarjena je medsebojna pomoč, tovarištvo in sloga med partizani. Upodobljenci so vedri, zdravi in polni zanosa, njihove obleke so čiste in urejene. Narodna in verska pripadnost je le obrobno nakazana, ni pa prezrta, npr. z obutvijo (opanke) ali podobami pokrajine v ozadju (minaret). Pogled pritegne zlasti zastavonoša, podoba zdrave matere z detetom na rami, ki v levici dviguje jugoslovansko zastavo. V podobi je združen motiv sv. Krištofa z Jezusom na rami in Svobode po Delacroixovem platnu Svoboda vodi ljudstvo. Gre za poosebljenje Jugoslavije ter globoko simbolno sporočilo ...« Slavko Pengov je dedek zunanjega ministra Anžeta Logarja. A Logar, gostitelj ameriškega državnega sekretarja, ni mogel ponosno razkazati monumentalne freske, ki izpričuje neko svetlo, junaško, optimistično obdobje dežele; ni mogel reči: »Poglej, Mike, tu je moj dedek narisal zanosno in bojevito naturo naroda. Prav takšno, kakršno je v svoji mladosti poosebljal premier Janša.« Ni je mogel pokazati, ker so jo z neko nagravžno zaveso zastrli. Skrili pred pogledom Mika Pompea, pitomca West Pointa, bojevitega tankista, ki bi v celoti razumel slog in sporočilo freske. Res barbarsko.

No, Janez Janša je državnemu sekretarju Pompeu izrazil hvaležnost, ker so nas Američani osvobodili izpod komunističnega režima, pomagali osamosvojiti in nam sedaj svetujejo in pomagajo pri trošenju denarja za vojaško opremo, drage alternativne (= ameriške) energente in energetske objekte. Ko te Američani osvobajajo, se moraš pripraviti na izgubo svobode in suverenosti, ko ti prinašajo demokracijo, vedi, da je ogrožena.

Predvsem pa: it’s all about money. Ne le da je memorandum o 5G zavarovanje voljnih dežel pred vdorom in konkurenco nove kitajske digitalne ekonomije. Obisk je razkril tudi, da bomo privolili v, kot je rekel Janša, »proaktivni ameriški pristop glede energetske varnosti«, da je tako rekoč odločeno, da bomo gradili drugi blok jedrske elektrarne in da bo ta a priori ameriška. In kratkoročno predvsem, da bomo trošili ogromne denarje za orožje. Tonin pravi, da je 780 milijonov za slovensko vojsko »minimum od minimuma«. To je ne le perverzno, ampak tudi nekrščansko v deželi, kjer dajejo v prenatrpanih domovih v skupne sobe tuje ljudi. Eden bi gledal poročila na madžarski televiziji, drugi Dnevnik na TVS; eden bi poslušal lojtrco domačih, drugi šansone, eden ponoči bedel, drugi bi po večerji ugasnil luč. Oba pa bi, če bi se okužila, ostala ujeta v domu, ker ju nimajo kam dati. Nova infekcijska klinika bi stala 130 milijonov. V stari na večji naval okuženih ob drugem valu epidemije čakajo 50 let stare postelje.

Covida ne premagaš z oklepniki. Lakote ne z novimi transportnimi letali. Brezposelnosti ne z novo opremo proti uličnim nemirom … Ko ti Američani ponujajo pomoč, se primi za denarnico.