Najprej Amerika

Janko Lorenci

21. 8. 2020  |  Mladina 34  |  Kolumna

V Odmevih je novinar Edvard Žitnik rekel, da Slovenija nima druge možnosti, kot da s Trumpovo Ameriko podpiše sporazum o telekomunikacijskem omrežju 5G. To ne drži, cela vrsta članic EU takega sporazuma ni sklenila. A če ga Slovenija ne bi podpisala, zunanjega ministra Pompea seveda ne bi bilo k nam in Janša, Logar, Pahor se mu ne bi mogli pokloniti. Vsak visoki ameriški obisk je v Sloveniji predvsem stvar veljave, zanj pa je treba tudi kaj žrtvovati. Taka je tradicionalna logika slovenske politike in očitno tudi umevanje našega Edvarda.

Pompeo je bil v Sloveniji na politično-poslovnem obisku, namenjenem predvsem 5G, energetiki in vojaškim rečem. 5G je za Američane del geostrateškega tekmovanja s Kitajsko, konkretno pa jim gre za izganjanje Huaweia, ki tehnološko prekaša ameriško konkurenco. Glede energetike Amerika Evropi in nam vsiljuje svoj plin namesto ruskega, v Krškem pa bi rada gradila drugi blok nuklearke. Vojaške reči: Pompeo nas je pohvalil, ker večamo izdatke za oborožitev, Janša pa mu je v pogovoru na štiri oči verjetno ponovil, da bi bili ameriški vojaki, ki se ta čas iz Nemčije deloma selijo na Poljsko, se pravi bliže ruskemu sovragu, dobrodošli tudi pri nas. O tem je nekaj že čivknil.

Vse tri točke srečanja s Pompeom so z vidika slovenskih interesov izrazito sporne. Podpis sporazuma o 5G v bistvu pomeni, da se odrekamo boljši in cenejši kitajski tehnologiji. Nemčija in Francija, na primer, takega sporazuma nista podpisali. Energetika: ruski plin je cenejši, ameriški Westinghouse, ki je zgradil prvi blok krške nuklearke, pa je po mnenju mnogih strokovnjakov dražji in tehnološko zaostaja za kitajskimi in ruskimi ponudniki jedrske energije. Vojaške reči: izdatke za vojsko večamo na pragu hude gospodarske krize, in to predvsem za potrebe Nata, ki je problematična tvorba, saj je bolj ali manj orodje v rokah Amerike, ta pa s svojo politiko svet destabilizira, ne umirja. Članstvo v Natu nam bolj škodi kot koristi, a ostaja ena naših zunanjepolitičnih dogem. Kar potrebujemo, je skupna evropska obramba.

Zamisel o ameriškem ali natovskem vojaškem oporišču v Sloveniji pa je nora. Rusija je za Evropo in nas namišljeni agresor, ki ga zahodna vojaška zveza potrebuje za upravičevanje svojega obstoja, v morebitne spore med članicami pa ne Nato ne ameriški vojaki seveda ne morejo posegati. Pred kom nas bi torej branili? Dejstvo je tudi, da so proti takim oporiščem usmerjene ruske rakete, hkrati pa ameriška vojaška prisotnost veča grožnjo terorizma. Janševa zamisel bi nam torej namesto več varnosti te prinesla manj. Vabilo je nekakšen vojaški ekvivalent njegovemu klicanju trojke v Slovenijo leta 2013.

Diverzifikacija energetskih virov in tehnologije ter razumno zadrževanje agresivne, potentne Kitajske imata racionalno jedro. Vendar s takimi rečmi ne gre trgovati v lastno škodo in jih postavljati pred očitne nacionalne interese, in to celo iz banalnih psiholoških razlogov. Slovenska politika je do velike tujine, zlasti do Amerike, tradicionalno servilna in Janša ni v tem nikakršna izjema; dovolj je videti njegov toplo nasmejani obraz ob takih visokih obiskih, prav dramatično drugačen od kamnite mrkosti, ki jo navadno kaže Slovencem. Zakaj ni prijazen tudi z nami?

Amerika je mogočna, pogosto brezobzirna država z dolgo roko po vsem svetu. Z njo se ni pametno prepirati, enako nespametno pa je upati, da bi si lahko državica, kot je Slovenija, z drobnimi uslugami v lastno škodo pridobila privilegiran položaj ali celo postala tesna ameriška zaveznica; še Anglija nima od svojih posebnih čezatlantskih odnosov nobenih otipljivih koristi. Skratka, Ameriko gre jemati zelo resno, vendar zaradi nje nikakor ni treba postati protiruski, protikitajski ali celo protievropski. Evropska unija je za nas v vseh pogledih neprimerno pomembnejša od Amerike, ta Amerika pa, enako kot Rusija in Kitajska, že dolgo deluje proti resnično močni, strnjeni Uniji in pri tem igra zlasti na njene notranje razlike (med drugim na stare strahove vzhoda EU pred Rusijo). Ameriški in evropski interesi niso enaki in to velja tudi za odnose med Slovenijo in ZDA. Unija je daleč od idealne tvorbe in Slovenija ima v njej specifične težave, ki pa jih ni mogoče odpravljati z nekakšnim premeščanjem v ameriški vplivni krog, ampak z uveljavljanjem svojih pravic polnopravne članice EU. Nanjo imamo sicer majhen, a vendarle neprimerno večji vpliv kot na Ameriko.

Pompeov obisk ni Sloveniji prinesel nič koristnega, potencialno kvečjemu škodo. Iztržek je deloma odblesk starega odnosa slovenske politike do Amerike, te klavrne zmesi servilnosti, iskanja prazne veljave in brbotajočih manjvrednostnih kompleksov. Hkrati je del velikopoteznega janševskega preurejanja Slovenije tudi na zunanjepolitičnem področju, preurejanja, ki hoče državo pomakniti v dve smeri: bliže Trumpovi Ameriki in Orbánovi Madžarski. Trije možje so si v marsičem podobni (države na srečo še ne), a naš premier pri tem ni ravno original, čeprav je nekatere reči odkril že prej, zdaj pa jih, opogumljen z valovi svetovne avtoritarnosti, zgolj zaostril. Trumpa posnema v zavestnem polariziranju prebivalstva, obsedeno strupenem tvitanju, naskakovanju medijev, sodstva itd., Orbána v spreminjanju Slovenije v avtoritarno tvorbo. A pri obeh vzornikih naletimo na značilno razliko. Madžarska kljub ameriškim pritiskom na veliko posluje s Kitajsko in Rusijo, Orbán servilnosti in manjvrednostnih občutkov ne kaže. In tudi Trump vsaj verbalno kar naprej ponavlja »Amerika najprej«. Bi Janši razumen človek verjel, da so njegove različice »Slovenije najprej« iskrene?