Skušnjava

Janko Lorenci

28. 8. 2020  |  Mladina 35  |  Kolumna

Živimo v dokaj morastem času; v nas kar naprej z vseh strani treskajo novice o koroni, recesiji, trdorokcih na vseh koncih sveta, velikanskih požarih v tropih in na visokem severu. Groženj je toliko in so tako zgoščene, da nastaja trajno nelagodje. Človek se boji še svojih najpametnejših izdelkov – recimo umetne inteligence.

Nekateri strahovi so namišljeni in pretirani, a mnogi imajo stvarno podlago. Nekatere povzroča človek, druge narava, tretje njuno sobivanje. Primeri take kombinacije so na primer podnebna kriza zaradi antropogenega segrevanja ozračja, gradnja hiš na poplavnih območjih, zdajšnja epidemija. Kombinacije naravnega in človeškega faktorja so po svoje najnevarnejše, saj bi bilo treba popravljati oboje – naravo in sebe. Kaj je težje, je težko reči.

Deloma je tesnoba v zraku plod zavestnega delovanja ljudi. En tak akter smo mediji, razpeti med profesionalnostjo, osebnimi strahovi, realno potrebo po opozarjanju, lovom za konzumenti. Svoje dodajajo družabna omrežja, ki rada zbujajo močna čustva, izumljajo teorije zarote in so na slabem glasu, a v bistvu odsevajo splošno klimo. Prvi vir nelagodja je vendarle politika, poglavitni kretničar družbe, ki mu nekoliko preplašeno in zmedeno ljudstvo godi. Po malem velja to za vso politiko, iz tega povprečja pa se dvigajo ekstremi, ki na strahu gradijo in ga zlorabljajo. Taka je vrsta starih ali nastajajočih avtokratov, tudi naš Janša. Premier se je na začetku epidemije odzval ustrezno, potem pa prezgodaj odprl meje, zlasti tisto s takrat kritično Italijo. Zdaj se zgodba ponavlja s Hrvaško; mejo je s karanteno kljub svarilom stroke zaprl prepozno. Ali prav hoče nekaj stalne prisotnosti virusa, da v tej psihozi laže predeluje Slovenijo? Domneva je strašljiva, toda mož je že stokrat dokazal, kakšen makiavelist je. Karkoli že ga žene, zdaj hazardira z vsem, kar je v zvezi z virusom dobro naredil sprva.

Splošno tesnobo spremlja logičen odziv – močna potreba po odklopu, miselno-čustvenem izstopu iz grozečega, živčnega dela vsakdanjosti. Nehaš gledati poročila, ne voliš, gojiš samo hobije in ugodja – in zaznavaš le še najhujše alarme in najbolj skrajne glasove. Odklop (vsak se ne posreči) je lahko zavestna odločitev, lahko pa je tudi izid procesa, ki se mu je težko upreti. Slabi dogodki se zgoščajo in stopnjujejo: toča je vsako leto debelejša, vročine hujše, poplave obsežnejše; tviti so vedno bolj strupeni, govor bolj surov, politični ekscesi vse bolj tolerirani; omejitve, prepovedi in zapovedi zaradi covida si sledijo ... Vse to buta v nas nenehno, se včasih hitreje, drugič komaj opazno, a ves čas stopnjuje in tako košček za koščkom postaja nova normalnost, ki jo komaj še zaznavamo ali pa jo sprejemamo kot nekakšno višjo silo, ki se ji je treba prilagoditi in v njej morda celo uživati, čeprav bi se nam pred letom ali dvema zdela še grozna. Skratka, za slabo dogajanje smo vedno manj občutljivi, koža čez in čez podplat postaja. To je zahrbten, nevaren proces kuhanja žabe (prebivalstva), ki lahko, če so razmere ugodne, iz avtoritarnih politikov počasi naredi diktatorje, ki so kdaj celo priljubljeni. Belorusi se bodo Lukašenka morda znebili šele po četrt stoletja, Putin je še v ruskih srcih, za Trumpa še navijajo množice Američanov. Se počasi navajamo tudi na Janšo, to škodljivo, zveriženo in že obsojeno osebo?

Težava je v tem, da nam ni v vsem tem nelagodju v tolažbo noben čas, ne preteklost, ne sedanjost, ne (dogledna) prihodnost. Problematični sta obe normalnosti, znana stara in nova, nastajajoča. Če ostanemo pri covidu – nova normalnost prinaša zaostrovanje prejšnjih anomalij (npr. večanje neenakosti) in oženje svoboščin, več prisile in nadzora, manj zdravja, odpovedovanje druženju, te temeljne človekove potrebe in s tem pravice. Stara normalnost, po kateri hrepenimo, ker se nam zdi, da smo v njej živeli varneje, pa je preteklost, v kateri so bile stvari zastavljene tako zelo narobe, da so prinesle zdajšnje stanje. Stara in nova normalnost sta kontinuum.

Odklop je velika skušnjava, ker je dozdevno najudobnejša drža. A prav trajnega odklopa si ne smemo privoščiti, saj hočeš nočeš pomeni sprijaznjenost s statusom quo in slabšanje tega. Ker je vsaka osebna stvar (zdravje, premoženje, odnosi v družini) po malem tudi družbena, spremembe niso mogoče brez vsaj minimalne angažiranosti posameznikov, njihovega sodelovanja in povezovanja. To so stare, banalne resnice – a še vedno resnice.

Trajno zmorejo angažirano držo bolj redki posamezniki in ti nas po navadi vlečejo za sabo. Običajni ljudje si dajemo odpustke, se občasno izklapljamo in do družbenih reči ohranjamo distanco. Kar najbolj potrebujemo, so v teh časih zavestnega ustvarjanja strahu in zmede realne številke, trdna dejstva. Do njih pa se je pogosto težko dokopati ali pa se jim v hote povzročani relativizaciji vsega preprosto ne verjame. To velja tudi za covid – še zdaj ne vemo, ali so prepovedi, zapovedi, omejitve sorazmerne z nevarnostjo bolezni. V takem položaju si je od časa do časa dobro reči, da nobena stvar ni do konca grozna in le malokatera do konca nedolžna.

Nihamo, padamo iz (pre)hude zaskrbljenosti v neodgovorno brezskrbnost. To je človeško; v vsem tem na trenutke irealnem dogajanju je težko obdržati osnovno zmernost, rahlo skepso in distanco, zmeren optimizem. A ne gre drugače, če hočemo ven iz tega morastega, vicam podobnega časa. Če sprejmemo, da ne stara ne nova normalnost v resnici nista normalni, nas že zgolj to sili v iskanje alternativ. Iskanje alternativ pa z odklopom ni mogoče.

S to pridigo hočemo v bistvu reči: vsaj voli lahko vsakdo, celo tisti, ki je na berglah.