Teden dihanja?

Bernard Nežmah

11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Pamflet

Z odstopom predsednice Aleksandre Pivec se je končal drugi del sage o razkolu v Desusu. Zdaj je ta vsaj na vrhu jasno viden: na eni strani novi čelnik Tomaž Gantar in skupina poslancev, na drugi odstopljena ministrica. Toda nacionalna televizija je že na začetku pomladi v svojih oddajah prinašala vesti z naslovom – razkol v Desusu, le da je takratna vsebina poantirala nezadovoljstvo lokalnih odborov stranke s politiko sodelovanja stranke v Janševi vladi. Zgodil se je torej že drugi razkol, tokrat zaradi razlogov, ki nimajo nikakršne zveze s pomladnim. Zanimivo – kot da je bil razkol, kakršenkoli že, načrtovan?

A bolj zanimiva je vzporedna primerjava medijskega poročanja. Konec julija je nacionalka sočasno z afero Pivec poročala o sodbi sodišča, ki je odločilo, da mora stranka SD vrniti novogoriški občini poslovno stavbo v središču mesta, imenovano Kremelj. Stranka je 30 let posedovala stavbo, za katero se je izkazalo, da ni bila kupljena s strankinim denarjem, ampak jo je SD kot nekdanjo družbeno lastnino preprosto olastninila. TV prispevek je potem izpostavil besede strankinega tajnika Levaniča, da bodo sodbo spoštovali in Kremelj predali zakonitemu lastniku občini. Dobili smo torej sliko gentlemanske geste pravne naslednice zveze komunistov. In to je bilo vse, nobenih nadaljevanj, čeprav je v primeru Pivec šlo za nekaj narezkov ter par spornih nočitev po hotelih. Materialna vrednost njenih deliktov je bila manj kot tisoč evrov, medtem ko vrednost 30 let prisvojenega Kremlja ocenjujejo na slab milijon.

Zakon o RTV Slovenija vsebuje 4. člen, ki nacionalki nalaga, da zagotavlja verodostojne in nepristranske informativne oddaje, s katerimi celovito obvešča o političnem dogajanju doma in v zamejstvu. Aktualni zakon je praktično nesmiseln, ker ne predvideva nikakršnih ukrepov, ne vzvodov v primeru neupoštevanja. Istočasno je namreč komercialna POP TV predvajala svoj prispevek o zadevi, ki pa je bil veliko bolj celovit. Problematizirala je namreč lastništvo 12 stavb stranke SD, ki so bile vse pridobljene na enak način. In obenem navedla, da samo z oddajanjem teh prostorov stranka na leto zasluži 80 tisočakov, od tega dobro tretjino z oddajanjem Kremlja. Če torej seštejemo njeno 30-letno uzurpacijo lastništva, to znese še dodatni milijon, ki se je znašel na strankinem računu namesto v blagajni novogoriške občine. V teh dveh poročanjih imamo torej paradoks, da televizijska hiša, ki od države prejema proračunska sredstva, da bi objektivno in celovito poročala, to počne veliko slabše od zasebne televizije, ki od države ne dobiva proračunske pomoči!??

Hkrati pa so po zaporih končali direktorji Kordež, Šrot in Bavčar, ki so bili obsojeni zaradi nezakonite prilastitve deležev podjetij, s katerimi so upravljali!? Tema, kako si je SD prilastila splošno družbeno premoženje, je bila minulih 30 let drugorazredna, ki je osrednji mediji niso izpostavljali. Naj rečemo, pustimo preteklost, poglejmo raje v prihodnost?

Problem medijskega obračuna s Pivčevo ni njena nedolžnost, ampak ustvarjanje nesenzibilnosti do korupcije. Vražja Aleksandra je postala naenkrat tako kapitalni primerek, da drugih sploh ni bilo več opaziti. Tisočkrat večja rabota stranke SD je tako dobila status male napake, ki da jo bodo družno zgladili.

Drugačna napaka se je zgodila v mestu Kanal, kjer so že dober mesec brez pitne vode. V vodovod so namreč iz lokalnega podjetja sredi poletja vdrle odplake, za katere so dejali, da se je zgodil nesrečni splet okoliščin. Tokrat je nacionalka z novinarko Mojco Dumančič ravnala zgledno po zakonu o RTV. Gledalcem je postregla z več prispevki, v katerih je izpostavila poglede vseh vpletenih, pri čemer se je izpostavilo, da je po mnenju zdravnikov zadeva katastrofalna.

Dejansko, si v Ljubljani ali Mariboru meščani sploh lahko predstavljajo, da za mesec ali dva ostanejo brez pitne vode, pa jim župan položi na srce, naj si vodo prekuhavajo, medtem ko naj si svežo kupijo v plastenkah??? Ja, hudiča, zakaj pa imajo občine župane, če ne zato, da skrbijo za občane tudi tako, da poskrbijo, da v vodovod niti po naključju ne morejo zaiti odplake iz tovarniških obratov. Je morda kanalska županja odstopila? Nak. Sicer pa se kaj podobnega lahko pripeti tudi Ljubljani, če bodo dokončali traso kanala CO, ki teče prek zajetja pitne vode. Okoljska ignoranca županov na Slovenskem pač izrašča iz dejstva, da župani za polucijo vode, ki bi jo z aktivno skrbjo lahko preprečili, doslej niso kazensko odgovarjali. Tako kot prilaščanje državnega premoženja s strani SD po letu 1990 ni bilo nikakršen delikt.

Svetla vest prihaja iz prestolnice, v kateri poteka teden športa. Slaviti teden fizkulture? Profesor na Fakulteti za šport Janko Strel je v nedavnem intervjuju ponazoril gibalni recept za zdravje: tri ure telesne aktivnosti na dan. Skratka - vsak dan! Organizirati teden športa je enak nesmisel, kot če bi izpeljali projekt teden dihanja!!!

Sredstva, ki jih mesto vrže v tak promocijski projekt, je nesmotrno razmetavanje proračunskega denarja, bolj smiselno ga je preprosto usmeriti v pomoč konkretnim objektom, denimo že obstoječemu smučišču nad Guncljami, kjer bi meščanom v zimskih mesecih lahko omogočili dnevno in nočno smuko, torej takrat, ko je možnosti za zunanje gibalne aktivnosti najmanj. No, teden športa ima predvsem propagandni smisel. Na plakatih, ki ga spremljajo, je posebej izpostavljeno ime častnega pokrovitelja – župana Zorana Jankovića. Še ena hvalnica za ljubljanskega Lukašenka.