Odstrel

Janko Lorenci

11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Kolumna

Zgodil se je še en politični kadrovski udar: vlada je kar na dopisni seji zamenjala Petra Jenka, prvega moža davčne uprave, izjemno pomembne in občutljive ustanove. Namesto njega je nastavila Ireno Nunčič, prvo šefico v zgodovini Fursa z jasno strankarsko (SDS) pripadnostjo. Davkarija poslej ne bo drezala v finančne skrivnosti strankine smetane.

Jenko je bil zamenjan na podlagi zloglasnega 5. odstavka 83. člena zakona o javnih uslužbencih. Določilo omogoča razrešitev direktorjev vladnih organov v letu dni po imenovanju vlade, in to brez obrazložitve. Politika vseh barv upravičuje ta člen z argumentom, da morajo biti najvišji funkcionarji politično kompatibilni z vsakokratno oblastjo.

Ta člen načeloma ima svojo logiko: pride nova stranka, začne politiko na drugačnih temeljih, prejšnji kadri jo morda sabotirajo … Toda predpostavka take dobrohotne razlage je, da politika nastavlja sebi sicer nazorsko in politično sorodne, vendar kompetentne, zmerne in dobronamerne ljudi. Praksa je kričeče nasprotna: pri kadriranju daje politika absolutno prednost pred kakovostjo našosti – bolj ali manj brezpogojni pripadnosti, lojalnosti, podrejenosti stranki, in to v vseh situacijah. Politično kompatibilnost lahko prevedemo kot našost. Naši kadri dajejo prednost parcialnim strankinim koristim pred strokovnim ali občim optimumom. Taka drža se od vrhovnega nastavljenca, ki nastavlja svoje klone, širi navzdol po organizaciji – en tak proces, ki spominja na širjenje virusa v telesu, poteka ta čas na primer v policiji. Mnoge ustanove doživljajo take kadrovske pretrese po volitvah, ko nova zmagovita koalicija nastavlja svoje ljudi.

Vlak nekako sopiha naprej, toda tovor je vedno bolj razsut – ustanove, v katerih kadrira oblast, se postopoma politizirajo, deprofesionalizirajo, izgubljajo kontinuiteto, avtonomnost in identiteto, poklicno in psihološko samozavest. Vsekakor delajo slabše in manj v splošnem interesu.

Da je sporni člen zakona izjemno škodljiv, se je v glavnem vedelo že ob sprejetju. Toda lakota po strankarski moči, izražena z našimi na različnih vodilnih položajih, je prevladala. Našost je postajala še bolj pomembna, kakovost še manj. Zdaj smo tako daleč, da lahko vsakokratna oblast poljubno odstavlja in nastavlja politične rokomavhe in ignorante na katerikoli položaj. Napad na Furs je odličen primer takega kadrovskega piratstva. Jenko je profesionalec, ki se je, da je prišel na vrh, moral dokazovati desetletja. Furs je pod njim delal dobro, zdaj pa ga vodi strankarska vojakinja. Adijo, politična nevtralnost. Tudi pobranih davkov bo sčasoma manj.

Negativna kadrovska selekcija je stalnica na mnogih ravneh naše družbe. Pri tem je kadrovski bazen v dvomilijonski Sloveniji že tako plitev, poleg tega pa v njem ribari majhna vojska strank. Če te praviloma ne iščejo najboljših mogočih ljudi, se to nazadnje izcimi v kadrovsko revščino na več pomembnih točkah odločanja. Za državo je to katastrofa, toliko bolj, ker taka selekcija teče tudi v strankah. Novačijo se vodljivi, in če je voditelj stranke močan, po njem urezani kadri, šele nato pridejo na vrsto sposobnosti. Gola pamet se morda še ceni, etika, ki naj bi skrbela, da se pamet ne bi zlorabljala, pa malo ali nič. Raven politike se zaradi takega selektivnega samoobnavljanja znižuje, to pa še zmanjšuje pritok dobrih kadrov od zunaj. In zaupanje v politiko, pomembno v običajnih, še bolj pa v koronskih časih, se seveda zmanjšuje. Tako se vrtimo v začaranem krogu slabe politike, slabega kadriranja, slabega upravljanja in stagnacije.

Verjetno je pokojna partija nastavljala in deloma imela boljše kadre kot današnje stranke. To je eden izmed bistvenih razlogov, zakaj Slovenija razvojno caplja na mestu.

Za tako stanje je kriva politika v celoti. Vsa vidi v kadriranju vzvod za dodatno pridobivanje strankarske moči. Razlike pa so – nastavljenci SDS so najbolj zvesto odštancani po profilu stranke in njenega polbožanskega šefa, to pa se izraža v strašljivo sistematičnem, brezobzirnem, za javno mnenje in splošno korist brezbrižnem Janševem odstreljevanju starih in nastavljanju novih, »naših« vrhov policije, statistike, davčne uprave … Seveda je sporni člen nastal v času ene izmed njegovih vlad.

Negativno kadrovanje je velikanska anomalija, vtisnjena v mnoge sloje družbe. Toda zloglasni člen prav dramatično štrli iz te žalostne problematike. Je njen simptom, hkrati pa nevaren sam po sebi. Zato ga je treba absolutno odpraviti. To bi morala biti visoka prioriteta vsake spodobne stranke, predmet referenduma ali presoje ustavnega sodišča, trajna medijska tema … Saj je vendar grozno, da gre tako surov, neupravičen in škodljiv politični odstrel, kot se je zgodil na Fursu, mimo tako zlahka. Lahkotnost odstrela in odsotnost ostre reakcije nanj hkrati govorita, kako globoko je padla politika, prek nje pa v marsičem vsa družba.

SDS je, kot rečeno, tudi glede kadriranja daleč najhujša. Tako lahko tudi v tem pogledu ponovimo: antijanšizem je potreben in koristen – a premalo. Manjka produktivna politika, taka, ki ima pred očmi skupno dobro, razmišlja tudi dolgoročno in ima avtoriteto, a ne na podlagi strahu. In ki seveda kadrira pozitivno, ne negativno.

Ker vsega tega ni, smo presenetljivo blizu partijskemu sistemu, ki vse do bridkega konca ni priznaval ne alternativ ne demokracije. Zdaj demokracijo imamo, ljudstvo lahko čveka, spremeni pa se nič. Možnost čvekanja je po svoje celo škodljiva, ker zbuja videz demokratičnosti. A demokracija je veliko več kot zgolj možnost čvekanja.