Podobe provincializma

dr. Bogomir Kovač

11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Ekonomija

Obravnava tožbe evropske komisije (EK) proti Republiki Sloveniji (RS) zaradi kršenja nedotakljivosti arhivov Evropske centralne banke (ECB) in dolžnosti lojalnega sodelovanja postaja precedenčen evropski pravni primer in pomemben notranji političnoekonomski problem. Slovenske oblasti so sprožile sodno preiskavo zaradi sumov nepravilnosti delovanja Banke Slovenije (BS) in kaznivih dejanj vodilne ekipe pri sanaciji bank leta 2013. EK in ECB sta se postavili v bran nedotakljivosti BS in njenega takratnega vodstva. EK se sklicuje na institucionalne privilegije in mednarodno imuniteto evropskih institucij, RS pa na nacionalne pristojnosti svojih nadzornih institucij in sodišč. Spor zadeva sivo cono politične centralizacije in nacionalne odgovornosti, principe ekonomske avtonomije centralnih bank in politične subsidiarnosti držav članic. Slovenija je bila leta 2013 ekonomski poligon delovanja ECB, danes postaja mejnik politične moči EK. V evropski politični igri je vložek te sodbe večji, kot se zdi. Slovenija ga je pravno podcenila in politično zapravila. Potonili smo v lastnem močvirju prikrivanja domačih krivcev in pokrivanja evropskih mahinacij.

Zgodbo poznamo. Sanacija slovenskih bank je bila izpeljana po diktatu EU, vanjo so bili vpleteni tako desna kot leva vlada, Janša in Bratuškova, zlasti finančni minister Čufer in guverner Jazbec s svojima ekipama. Največji problem ni bila toliko pretirana dokapitalizacija bank, temveč način izračuna njihove insolventnosti, določanja odpisov kapitala, prenosi in razvrednotenje slabih kreditov, predvsem pa enostranski izbris premoženja imetnikov kvalificiranih obveznosti bank. BS se je dolgo upirala reviziji RS, zavlačevala z razkritji dokumentacije, dokler ni NPU (Nacionalni preiskovalni urad) leta 2016 z odredbo sodišča zasegel dokazno gradivo. BS deluje v slovenskem pravnem sistemu, hkrati pa je zavezana evropski pravni ureditvi ECB. Kje so meje pristojnosti enih in drugih, domačih in evropskih institucij ter njihovih pravnih redov, ni nikjer natančno določeno. V konkretnih razmerah gre zato za kulturo dialoga, politično transparentnost in demokratično korektnost, predvsem pa dejansko ekonomsko odgovornost vseh nosilcev odločanja. Žal teh treh ravni niso želeli upoštevati ne na ravni EU in tudi ne RS.

Sporna razmerja so postala predmet ustavne obtožbe, toda niti BS niti ECB tukaj nista dobili ustrezne potrditve. Sledili so politična lobiranja in ekonomske grožnje, nazadnje se je EK odločila za tožbo na sodišču EU. ECB nasploh velja za najbolj neodvisno centralno banko, ker EU nima klasične politične suverenosti. Države članice imajo popolno fiskalno avtonomijo, ECB pa skrbi zgolj za finančno likvidnost evrskega prostora in stabilnost cen, deluje ekonomsko nevtralno in politično neodvisno. Legitimnost te ureditve je posebna politična vrednota EU in njene Lizbonske pogodbe. Nobeno presenečenje torej ni, da je generalna pravobranilka EU presodila, da je RS v svoji kriminalistični preiskavi kršila evropske protokole glede nedotakljivosti arhivov ECB v okviru delovanja BS. Dejansko bi se morala tako NPU kot RS glede zahtev in neposrednega zasega dokumentacije, njene uporabe uskladiti z ECB in EK. Toda usodne napake tičijo drugje.

Prva nedvomno zadeva sprenevedanje RS glede opeharjenih vlagateljev, ki bi morali biti v središču politične in kriminalistične preiskave. Obramba ekonomskih in pravnih pravic slovenskih državljanov je edini legitimni temelj političnih zahtev do EU. Toda slovenske oblasti so bile tu še bolj poniglave od evropskih institucij. Drugi spodrsljaj je naredila vlada, ko ni EK in ECB postavila jasne zahteve glede razkritij sporne sanacije bank in predaje podatkov. Servilnost do evropskih institucij je stara hiba slovenskih oblasti, ki dobiva tokrat jasno politično ceno. In tretjič, problem smo razumeli zelo parcialno, v razmerju RS in EU, dejansko pa gre za enega ključnih institucionalnih vprašanj delovanja EU, ki dobiva pravni epilog. Zato nismo iskali nobenih političnih zavezništev, recimo v Nemčiji, ki že leta bije politične in pravne bitke z EK in ECB glede delovanja EMU. BS in vlada RS sta skupaj odgovorni za nepravilnosti, tudi za škodo, ki je nastala pri tem. Neodvisnost centralnih bank še ne pomeni njihove nedotakljivosti, zlasti pri vodenju monetarne politike na državni ravni. Samostojnost BS ne pomeni, da lahko ravna neodgovorno, celo protipravno, in o tem odloča sodišče v RS in ne na ravni EU. Ker po sedmih letih še vedno nismo začeli pravnega procesa, tudi ne izvajanja političnih dokazov, pravne zaščite in ekonomske poravnave do 100.000 lastnih državljanov v razmerju do EU, smo reči povsem zavozili. Agonija je notranjepolitična in šele potem zunanja.

Leta 2013 dejansko še ni obstajala sedanja ureditev nadzora in reševanja bank. Predvidene cenitve bank so predvidele njihovo reševanje s sredstvi upnikov, BS je v veliki meri leta 2013 izvrševala narekovane odločitve EK in ECB. So uslužbenci EK in ECB presegli svoje pristojnosti, so naša vodstva pokleknila pred tujimi pritiski, so pravne podlage ravnanj enih in drugih dovolj trdne, da so bile zakonite? Vse to ugotavljajo sodišča, ki morajo znati razmejiti, kdaj BS deluje kot nacionalna in kako ravna kot evropska institucija. Nemško ustavno sodišče že leta vztrajno odmerja meje mandata ECB in EK, ločuje meje ekonomskih politik EU in države v okviru evropske pogodbe. Nemčija seveda ni Slovenija, toda lahko bi tod iskali zgled in zavezništvo.

Slovenija je tožila EK glede terana in sodbo izgubila, pri obrambi svoje bančne suverenosti tega ni hotela storiti. Zato pa je tožbo proti njej sprožila EK in doživeli bomo enak epilog. Bitka za teran namesto boja za banke je podoba našega evropskega provincializma. Evropske sodne spore izgubljamo, ker smo zapravili svoj politični kapital. Dokaz več o razvrednotenju mlade države zaradi izprijenosti naših zveličavnih elit.