Pogled na vzhod

Bernard Nežmah

18. 9. 2020  |  Mladina 38  |  Pamflet

Po volitvah v Belorusiji je Evropska unija ostra, kot ni bila še nikoli. Toda ali je tokrat večni predsednik Aleksander Lukašenko ravnal kako drugače kot v preteklosti? Njegovo zadnjo zmago ocenjujejo kot posledico volilne goljufije. Protikandidatka v eksilu Svetlana Tihanovska se razglaša za zmagovalko, na ulicah Minska pa vrvijo množice demonstrantov, ki jih vladajoči režim neusmiljeno pretepa in zapira. Zakaj tokrat tak odpor proti voditelju, pod katerim sploh ni parlamentarne demokracije, saj na deputatskih volitvah stranke sploh ne smejo nastopati?

Pa tudi vsi njegovi izzivalci, ki so se mu doslej zoperstavili, so bodisi izginili ali pa na hitro pomrli, se znašli po ječah in naposled emigrirali. Vedno je bilo enako, Belorusi so večkrat tudi demonstrirali zaradi volilnih prevar, a ob odsotnosti močne podpore zahoda so se hitro vdali in opustili poulične proteste.

Tokrat je Lukašenko zbral najmanj glasov po letu 1994, ko je moral celo v drugi krog. Zanj je zdaj glasovalo 4 milijone in 661 tisoč volivcev, pred petimi leti 5 milijonov 102 tisoč, leta 2010 5 milijonov 130 tisoč, štiri leta pred tem 5 milijonov in pol, leta 2001 4 milijone 666 tisoč. Trditi, da je letos več ponarejal kot v predhodnih 20 letih, je nesmisel. Za prve volitve 1994 velja, da so bile edine poštene, a še tam se je zgodil nedoumljivi preobrat. V prvem krogu je zbral 2,6 milijona podpornih glasov, njegov tekmec Vjačeslav Kebič pa dober milijon, medtem ko je v drugem krogu rezultat povišal na 4,2 milijona, medtem ko je za Kebiča glasovalo skoraj 250 tisoč manj volivcev!???

Ampak: so v Belorusiji osrednji problem res falsifikacije volitev? V deželi, kjer je večina medijev orkestrirana pod njegovo komando, je vladajoče javno mnenje pač v prid Lukašenku. In drugačnih izidov brez svobode tiska tudi ni pričakovati.

Sicer pa - Lukašenko ni najhujši vzhodnoevropski voditelj, četudi je na oblasti že 26 let. V Jugoslaviji je vladal Josip Broz-Tito 35 let, od tega 27 let kot prvi in edini predsednik partijske države. Šestkrat ga je skupščina izbrala za predsednika, ne da bi kdajkoli imel protikandidata. V primerjavi s Titom je Lukašenko vsaj formalni demokrat, ki na volitvah tekmuje in zmaguje.

Profesor Aleš Maver je v nedavnem intervjuju za nacionalko postavil tezo, da je imela zahodna Evropa tako silen gospodarski razvoj tudi zaradi tega, ker je vzhod Evrope prepustila komunizmu. Nikoli niso njeni voditelji, kot so bili Willy Brandt in druščina, od Tita zahtevali, da v državi dovoli svobodo tiska, kaj šele politične stranke. Z njim so se prijateljsko srečevali in trgovali, ne da bi jih motila njegova diktatura. Zdi se, da se z zadnjo zmago Lukašenka temeljito spreminja politika EU, toda nove oranžne revolucije ni zares na vidiku. V Ukrajini se je dogodila, ne le zaradi podpore zahoda, ampak predvsem zaradi tamkajšnje parlamentarne demokracije, ki je sama po sebi generirala politične alternative. Politični modus vivendi v Ukrajini so pač bile ostre parlamentarne diskusije ter toleranca oblasti, ki je svojim nasprotnikom dopuščala politično delovanje.

V Sloveniji se je medtem končala javna razprava o predlogu zakona o medijih in nacionalki. RTV Slovenija je med vsemi privilegirana, seveda ne apriorno, temveč zaradi člena zakona, ki ji nalaga, da zagotavlja verodostojne in nepristranske informativne oddaje, v katerih celovito poroča o dogajanjih. Zadnje čase pa lahko gledalci opažamo čudo v podobi spotov - za javno RTV. V njih nastopa vrsta javnih osebnosti, ki ena za drugo izražajo podporo obstoju javne televizije in nasprotujejo vladnemu predlogu zakona v celoti. Popolna forma agitke, ki sploh ne predstavlja drugačnih pogledov. Če naj bi bila nacionalka kraj razprave, kjer se krešejo različni argumenti, kakor so pač najrazličnejši tudi plačniki RTV naročnine, je ta projekt zacementirana oblika enostranskosti.

Bolj elastične so resda deponije smeti, kjer odlagajo avtomobilske gume, stare avtomobile in vso mogočo kramo. Na Cesti dveh cesarjev sta na nelegalni deponiji v enem mescu izbruhnila dva požara grozljivih dimenzij. Črn dim je zajel cele četrti in gasilci so meščane opozarjali, naj ne odpirajo oken. Ekološki laboratorij je potem sporočil, da je bilo v zraku do 20-krat povečana prisotnost zdravju nevarnih snovi. In kaj je storil varuh zdravja v mestu župan Zoran Janković? Ko se sredi mesta gomilajo kemične substance na zemljišču, ki ga nihče ne upravlja, je jasno, da bo slej ko prej prišlo do katastrofe. Ob tem, da je del nelegalne deponije celo na zemljišču v lasti mestne občine. A tokrat velja vzeti župana v bran: že leta 2011 je vložil tožbo zaradi vznemirjanja lastninske pravice, a pravni mlini meljejo v prazno celo desetletje. Toda, ali bi župan znal biti bolj energičen? Pred dobrim desetletjem je na mah izgnal vrtičkarje pri Žalah in Jaršah, v hipu, nanje je poslal celo bagerje. Se je vmes malo postaral in izgubil nekaj bojevitosti? Nak, njegova uprava je ravnokar pozvala vrtičkarje na desnem bregu Save, naj nelegalne vrtičke odstranijo. Imajo čas desetletje kot nelegalna deponija odpada? Ne, rok je postavljen do Praznika mrtvih, od tega trenutka bo občina najela zunanje izvajalce in vrtičkarski material odpeljala na deponijo. Jankovićevi pravijo, da so vrtičkarji s svojim kmetovanjem to območje degradirali.

Ljubiteljsko vrtnarjenje mestno zemljo po Jankoviću degradira, goreče deponije gum in drugih nevarnih odpadkov pa ne.