V mehurčkih nesijajne osamljenosti

Janko Lorenci

18. 9. 2020  |  Mladina 38  |  Kolumna

Zadnji petkovi protesti, od samega začetka usmerjeni proti janšizmu, so uperili prst tudi v opozicijo, v levo sredino: ’Povejte, kaj boste storili, če ne boste nič, si bomo to zapomnili.’ Taka nova poanta protestov se sklada s tem, kar smo zapisali nedavno: Janša je za pritiske kritične javnosti skoraj neobčutljiv in lomasti naprej. Pritisk je treba zato usmeriti tudi proti opozicijski politiki, ki na javno mnenje še kaj da. In lahko Janšo tudi onemogoči.

Lahko. Če bo ta leva sredina ostala razdrobljena in sprta, utegne Janša po volitvah znova postati premier. Čas sicer v glavnem dela proti njemu; svoje bo naredil gospodarski zastoj, vedno očitneje pa postaja tudi, da slabo obvladuje epidemijo; vlada pošilja javnosti protislovna sporočila, zlorablja virus za polaščanje institucij, sili ljudi nositi maske, sama pa jih ne ... Vendar ima Janša tudi adute: zapufal bo državo, da bo delil predvolilne bonbončke, predsedoval bo Uniji in mediji ga bodo kar naprej polni, morda si bo že podredil RTV. Tudi za epidemijo ni povsem jasno, ali mu bo, človeku izrednih stanj, samo škodila. Predvsem pa ima ob sebi mlahavo opozicijo, ob kateri zbuja vtis močnega voditelja. Moč marsikoga impresionira, tudi če je negativna.

Hude slabosti kažejo vse opozicijske stranke, LMŠ, SAB, SD in Levica. Šarec v opoziciji ne ve dobro, kaj bi počel, in LMŠ postopoma izgublja volivce. SAB se bo zelo težko prebila v parlament. SD ostaja stara SD; izmuzljiva, lepih besed in manj lepih dejanj. Pod Fajonovo je rahlo zrasla, a prirastek je majhen in minljiv. Samooklicana evrosvetovljanka je bolj prazen politik, pravi svetovljani imajo širok razgled, a znajo tudi lokalno delovati široko. Dokler bo imela stranka take voditelje in dokler se bo identificirala s Pahorjem, bo medla in socialdemokratska predvsem po imenu.

Tudi Levica ne poka od zdravja. Zamudila je priložnost, da postane vodilna zelena stranka, ostaja nekako samozadostna in kadrovsko zaprta, slabo gradi strankarsko mrežo, pogosto ji manjka zdrava pragmatičnost (Mesec ni šel na razpravo o RTV, ker se ni strinjal s Pahorjevimi izhodišči; stranka je zakockala spodobnega ustavnega sodnika).

Še vedno je najbolj alternativna parlamentarna stranka, a izgublja nekdanji čar in svežino ter počasi postaja le še stranka med strankami, to pa pomeni konec vsebinske in volilne prodornosti.

Opozicija je odpovedala tudi kot celota. Stranke se občasno sestanejo, sprožijo kako skupno interpelacijo, sicer pa se gredo drobne prestižne spopade in igrice. V osnovi so se kljub drugačnemu videzu že odpovedale ambiciji, da bi zrinile Janšo z oblasti še pred volitvami. Za to tudi ni resnih možnosti. Sicer pa bi bilo prej slabo kot dobro, če bi Janšo denimo pol leta pred volitvami zamenjala zasilna levosredinska koalicija. Res bi lahko ustavila premierovo mrcvarjenje ustanov in dobrih navad, a sama ne bi v kratkem času dosegla nič, volivci pa bi medtem že pozabili na razsajanje prejšnje oblasti.

Skratka, Janša bo do volitev zelo verjetno ostal na oblasti. Tu se veliko ne da pomagati. Za vsako ceno pa gre preprečiti, da dobi še en mandat. Če bi se to zgodilo, bi dokončal, kar v tem mandatu ne more, ker je prekratek – spremenil Slovenijo v Madžarsko ali še kaj hujšega. Oba, Orbán in Janša, uničujeta demokratične standarde, se gresta surov klientelizem in polnita žepe svojega ožjega okolja, toda Madžar vsaj deloma brani nacionalne interese. Naša politika na čelu s SDS pa je kompradorska; nacionalne interese za lastne koristi in v škodo države razprodaja tujini (glej npr. usodo državnega premoženja).

Lahko opozicija prepreči še en Janšev mandat? To sploh resno hoče? Zdi se, da v vseh njenih strankah prevladuje logika udobnega, neambicioznega vegetiranja v mehurčkih nesijajne osamljenosti, zadovoljstvo s tistimi nekaj odstotki nad parlamentarnim pragom, ki te ne morejo dvigniti na vrh, strankarski smetani pa še zagotavljajo solidno preživetje. S tako miselnostjo seveda capljajo na mestu, ljudstvo pa vse to vidi.

Nič ne kaže, da bi se taki drži zlepa odrekle. In v tem je Janševa priložnost, da znova postane premier. Opozicija ima kljub temu na voljo možnost, da volivcem pokaže drugačen obraz, jim pošlje jasen signal, da iz razbite vojske postaja politična celota. In sicer tako, ponovimo to neuresničeno samoumevnost, da naposled »stopi skupaj« – sklene dogovor o povolilni koaliciji, sprejme konkreten in realističen program in oboje slovesno podpiše. Mesec je nedavno rekel, da je Levica po volitvah pripravljena vstopiti v levosredinsko vlado. To je napredek od statusa zunanjega podpornika, ki ga je imela v Šarčevi vladi, a premalo. Čakamo, da ta ali ona stranka da pobudo za predvolilni dogovor. Če se v opozicijski četverici še najbolje razumeta Levica in LMŠ, bi pobudo za predvolilno zavezništvo pričakovali vsaj od njiju.

Dosedanje nesodelovanje opozicije je neumnost in kapitulantstvo. Protestniki so ji minuli petek poslali nedvoumno svarilo, naj se zgane. Časa ji bo začelo zmanjkovati. Če bo ostala neambiciozna, ždeča v svojih štirih zapredkih, bo še naprej nemočna in jalova – in v tem podobna strankam, ki so zbežale v koalicijo z Janšo. To bi pomenilo tudi izdajo tiste večine volilnega telesa, ki še vedno nasprotuje janšizmu. Hkrati tvega, da se pojavi nov novi obraz in jo pomete v preteklost. Je res tako neodgovorna, vase zaljubljena, brez samoohranitvenih nagonov, da bo ostala negibna? Ni brutalna in polkriminalna kot janševska oblast in neposredno ne ruši demokracije, vendar soustvarja stanje, v katerem uspevajo tipi, ki demokracijo uničujejo zavestno, ker jih ovira pri kopičenju moči in denarja.