Nemi živalski strah

Maja Novak

18. 9. 2020  |  Mladina 38  |  Ihta

Dragi bralec, nobeno duhovičenje na rovaš nečednosti dnevne politike te ne čaka, za to sem preveč potrta. To pride s starostjo in revščino. Da bi bilo še huje, mi te dni srce para žalostna zgodba o neki mački. Pripravi robčke.

Mački je pred kratkim umrla »mama«, kot se v ljudski govorici zadnje čase reče zlasti samskim, najpogosteje ostarelim mačjim lastnicam. Človeški otroci te mame so muco vzeli na svoj dom, kajti stanovanje, v katerem sta dolga leta prebivali le muca in »mama«, je ostalo prazno. Ampak muca je z novega doma ušla in kdo ve kako čez vse ne ravno majhno mesto našla pot do svojega starega stanovanja, zdaj pa se potika po njegovi okolici in dolge ure potrpežljivo sedi pred njegovimi vrati, najbrž čakajoč, da se bo »mama« vrnila. Čeprav ji sosedje prinašajo hrano in vodo, vidno hira in kmalu jo bo pobralo od žalosti – živalim se to pogosto posreči. Scenarij je podoben scenariju filma Hačiko in tako kot ob ogledu Hačika sem potem, ko mi je mama (tokrat prava mama, namreč moja) povedala za Tačkino usodo, jokala kot dež.

Potem sem si ogledala nekaj kriminalk, v katerih so žrtvam prerezali grlo ali jim razparali drobovje, pa nekaj posnetkov stradanja, pobojev, brezupnega tavanja po svetu in drugih strahot, ki se godijo v tem trenutku živečim resničnim ljudem, pa nisem potočila niti solze. No, seveda, moj razum je bil zgrožen, ni pa me stisnila tista obupna žalost, ki jo čutiš globoko v trebuhu, kadar si priča trpljenju živali. Zakaj sem tako narejena? Zakaj ljudi bolj gane pogled na zapuščenega psa ali mačko kot pogled na človeka v stiski?

Neotenija vsaj po mojem ne pojasni ničesar. Zaradi neotenije naj bi se nam živali zdele prikupne, ker so podobne majhnim otrokom, majhni otroci pa se nam zdijo prikupni zato, da jih po nekaj neprespanih nočeh ali kaki njihovi domislici s posebej katastrofalnimi posledicami za zdravje in premoženje neposredne okolice bridko preizkušani starši ne bi zabrisali skozi zaprto okno. Vseeno pa ima živalice rad marsikdo, ki otrok ne ljubi, temveč jih le strpno prenaša, na primer jaz. Poleg tega, kot že rečeno, vsi tako rekoč vsak dan naletimo na kako fotografijo od lakote umirajočih otrok z nabreklimi trebuhi ali otrok, ki si ne morejo privoščiti šolske malice in zvezkov, pa nas to komaj kdaj gane dovolj, da na mobilniku odtipkamo tisti znameniti BOTER5. Ko sem prebrskala neurejeno podstrešje svoje glave, sem se kvečjemu dokopala do sklepa, da se mi živali smilijo huje od ljudi zato, ker ljudje bolj ali manj vedo in razumejo, kaj jih je doletelo, živali pa ne; ne moreš jim pojasniti, kaj se dogaja, niti jih ne moreš zares potolažiti, ker so komunikacijske linije med njimi in nami polne belega šuma in nesporazumov. Kadar bi se morali pogovoriti z živalmi, smo nemi, živali, ki ostanejo brez pojasnil, pa so v svoji bolečini zbegane in strah jih je. Kaj takega je res mučno gledati.

Prav, a mar nismo v teh časih tudi sami zdrsnili na raven nemočnih gluhonemih živali, katerih krik se ne sliši in ki jim nihče ničesar ne zna prav razložiti? Za začetek je po izbruhu pandemije prišlo do številnih razpok v komunikaciji bližnjega z bližnjim; zavlekli smo se vase, objemati se več ne smemo, komaj se še družimo z nekdanjimi prijatelji in na splošno se zdi, da nam egocentrična osamljenost v bistvu ustreza. Moja skoraj najboljša prijateljica je vse obdobje med sredino marca in koncem maja preživela v samoizolaciji v počitniški hiški na Štajerskem; prej sva se videvali vsaj vsakih deset dni, zdaj pa se srečava le vsake kvatre enkrat, kajti pod kožo se ji je zalezlo samotno gobarjenje in samotne dolge vožnje s kolesom. Ampak to še ni tisto najhujše. Najhujše je, da so popolnoma pretrgane komunikacijske linije med nami in političnimi oblastmi, strokovnimi avtoritetami ter vsemi drugimi, ki bi nas v tem obdobju morali varovati, nas obveščati in nas usmerjati, pa nas ne.

Oblast počenja neumnosti (skrajšanje karantene po prihodu iz države na rdečem seznamu s 14 dni na 10 je samo zadnja od njih), za nameček pa so pojasnila njenih ukrepov skopa, nerazumljiva, pogosto protislovna in največkrat neprepričljiva. Tega, da smo minuli ponedeljek sami postali rdeča država, bojda ni krivo odprtje meja med dopustniškimi selitvami narodov niti odprtje šol, ki mu je le dan pozneje sledila prva od številnih osamitev celotnih šolskih razredov, krive so »zabave«. Mar je nenavadno, da ob takem obveščanju cvetijo teorije zarote? Nenavadno je kvečjemu to, da so, denimo, v Združenih državah Amerike njihovi promotorji v glavnem konservativci z desnega političnega pola, pri nas pa sta zanikovanje obstoja korone (»Ali poznate koga, ki je zares obolel za covidom?«) in trditev, da je pandemija le orjaška spletka, ki naj bi oblastnikom dovolila pasti in striči ljudi kot ovce, v domeni levice. Zaradi globoko zakoreninjenega nezaupanja do protofašistične vlade seveda, skoraj zagotovo pa tudi zato, ker je privržence levega pola spričo njihove višje izobrazbe in boljše obveščenosti bolezni strah še bolj kot one druge.

Za tisti nemi, nemočni živalski strah gre; za bojazen, da si na milost in nemilost prepuščen okoliščinam, da je vsem odločujočim dejavnikom bolj mar gospodarstva kot zdravja ljudi in da nikjer ni nikogar, ki bi pazil nate. Strahu pa smo najlepše kos tako, da se pretvarjamo, da se nič ne dogaja; da pregovorno glasno žvižgamo v pregovornem temnem gozdu; da se junaško ustimo, kako se nam, prav nam, ne more nič zgoditi, in se ponašamo z nenošenjem maske, sprtim z najosnovnejšo kulturo. Tako stališče zanikovalcev dejstva, da smo v težavah, je mogoče razumeti, a treba ga bo preseči, sicer nam bo kazalo še slabše. Navsezadnje le nismo ne mačke ne psi; če nam oblast ne zmore povedati ničesar koherentnega, lahko vprežemo lastni razum.