Vaje iz bontona, a brez vode

Bernard Nežmah

25. 9. 2020  |  Mladina 39  |  Pamflet

Ideja parlamentarne demokracije je enostavna: običajno na štiri leta volivci izberejo najbolj priljubljene politične stranke, ki potem na osnovi večine v skupščini formirajo vlado. Ta nato vlada do naslednjih rednih volitev, vmes pa opozicija s svojimi posegi ocenjuje, podpira in predvsem kritizira njene ukrepe. Sem ter tja se dogodijo predčasne volitve, kdaj pade koalicija in se tekom mandata oblikuje drugačna vladajoča koalicija. V zadnjega pol leta pa na Slovenskem poteka en sam proces - odstaviti Janševo vlado! Imamo torej princip permanentnega rušenja, ki poteka na skupščinskih zasedanjih, v večjem delu osrednjih medijev in na petkovih protestih. Seveda je tudi to oblika demokracije, pa vendar …

Šolska ministrica Simona Kustec je pred dnevi še nasmejana sedela na slavnosti OKS, nato pa sta že naslednji dan opozicijska voditelja Marjan Šarec in Alenka Bratušek udarila z zahtevo po njenem odstopu, ker na javni prireditvi ni nosila maske. Konsekventno, če vlada zahteva stroge ukrepe od državljanov, morajo ti veljati tudi zanjo. No, sankcija je neprimerljiva: če slehernik ne nadene maske, ga v najhujšem primeru čaka denarna kazen, ne pa izguba službe oziroma odstop z javne funkcije. Pomenljiva pa je reakcija dnevnih medijev, ki za tarčo neprimernega obnašanja vzame ministrico, medtem ko pozabi na predsednika OKS Bogdana Gabrovca, ki je kot organizator proslave enako sedel med množico prost maske. Zgled za vse športnike, a zahtev po njegovem odstopu ni bilo zaznati.

Ko bi na gala slovesnosti le ministrica sedela z masko, vsi ostali udeleženci pa ne, bi afera sploh ne nastala!??

Ideja, da se od politikov terja, da delujejo v skladu z načeli, ki jih sami proklamirajo, je kajpak povsem razumljiva. No, letos poteka že x-ti dan mobilnosti. V Ljubljani tako že desetletje in več župan poziva meščane, da presedlajo na kolesa ali na mestne avtobuse, in za akcijo ozaveščanja vsako leto porabi tudi nezanemarljivo količino proračunskih sredstev. A glej čudo - župan Zoran Janković, ki prepričuje meščane, se sam vseskozi nonšalantno vozi z limuzino. Še več, večkrat je celo izrekel, da se on ne bo odpovedal avtu, da pa pešači po mestnem središču.

Smo kdaj slišali iz vrst političnih strank zahtevo po njegovem odstopu, ker se norčuje iz tedna mobilnosti, ki ga sam organizira?

Posebno skrb za politični bonton pa je posvetila nacionalka, ko nam je v osrednjem dnevniku poročala, da je hotel minister Zdravko Počivalšek pozno zvečer prek meje k svoji izbranki, da bi ji prinesel darilo za rojstni dan. Pripetilo se mu je, da ga policisti niso spustili čez mejo, on pa da je potem klical njihovega ministra Aleša Hojsa. Pri Zevsu, kakšen delikt pa je to? Lahko bi pohvalili delo obmejnih organov, da se držijo postave tudi takrat, ko je pred njimi minister. Če pa je klical kolego v vladi in se mu potožil, a ta ni interveniral ter naročil podrejenim, da ministra vendarle spustijo do izvoljenke, potem tu pač ni delikta zlorabe oblasti. Tu je dnevnik javne TV prestopil v protivladno agitko.

V dileme o delovanju RTV SLO se je vključila skupina kulturnikov, ki predlaga ustanovitev 4. programa, ki bi bil namenjen tematikam s področja umetnosti in izobraževanja. Pri čemer bi novi program dodatno financiral državni proračun. Postregli so tudi s faktičnim argumentom: v zadnjih 18 letih se je za 38 odstotkov skrčil delež predvajanih dokumentarnih, igranih in otroških oddaj. Ker se zoper njihovo trditev ni oglasil vrh nacionalke in jo demantiral, lahko izpostavimo, da se je za dobro tretjino zmanjšala ponudba tem, ki bi jih od televizijske hiše pričakovali. Torej najmočnejši udarec po javni televiziji ni prišel s strani ministra Vaska Simonitija, temveč se je že izvršil znotraj same RTV SLO.

Ta je resda zadnjič potegnila odlično potezo, ko je pred vladno odločitvijo o novi nuklearki, postregla s posebno oddajo o dilemah ter prinesla še arhivski posnetek predsednika Tita, ki polaga temeljni kamen, in predstavila vrsto kontroverz. Zgledno, pri večmilijardnem projektu pač velja vnaprej razgrniti širok spekter strateških in okoljskih premislekov. Ne pri TEŠ, ne pri kanalu CO, ne pri večini gigantskih projektov se mediji niso vključili še pred njihovim formalnim začetkom. A reč ima lepotno napako: 7-milijardnemu poslu so namenili 7 minut!???? Čas nogometnih podaljškov.

Na Soči in v Anhovem pa se je zbrala množica protestnikov zoper uničevanje zdravja s strani cementarne Salonit. Tokrat je spodbudno, da so prišli domačine podpret tudi številni protestniki iz drugih mest. Toda okoljski boji ne uspejo zgolj s sporadičnimi manifestacijami. Francoski sociolog in filozof Edgar Morin je tik pred stoletnico objavil knjigo spominov, v katerem opisuje, kako so za časa Vichyja izjemnemu profesorju židovskega rodu Vladimirju Jankeleviču prepovedali predavati na univerzi v Toulousu. Študenti so razmišljali, kaj bi lahko naredili, kako bi mu pomagali? In so v mestni kavarni organizirali njegova zasebna predavanja, ki so mu jih plačevali iz svojih žepov.

Prebivalcem Kanala, ki so že mesece brez pitne vode in leta izpostavljeni hudo kontaminiranemu zraku, bi veljalo pomagati še drugače kot s priložnostnim mitingom. Denimo petkovi protestniki bi vsako soboto nadaljevali ob Soči, kjer bi terjali od okoljskega ministra, da izpelje revizijo, kdo je bil odgovoren, da so odpadne vode končale v vodovodnih ceveh, da kazensko ukrepa in da v mestu takoj začno s sanacijo vodovoda in vodnih virov, da domačinom omogočijo temeljno pravico do pitne vode. In nacionalka bi k spotu – za javno TV, vsakodnevno dodala še spot – za vodo v Anhovem. Ko mesto ostane brez pitne vode, to ni enkratna vest, to je tragedija. Vse drugačna kot ministrica na zabavi brez maske.