Tour

Janko Lorenci

25. 9. 2020  |  Mladina 39  |  Kolumna

Našemu petkovemu kolesarjenju se je v začetku meseca pridružil Tour de France, največja, najslavnejša, najbolj fantastično posneta etapna kolesarska dirka na svetu. Na tem tritedenskem legalnem mučenju najboljših kolesarjev, organiziranem v zabavo, žalost in radost milijonov gledalcev po svetu, sta si prvi mesti razdelila Slovenca, Tadej Pogačar in Primož Roglič. Mednarodni kolesarski avditorij se je čudil: kako je mogoče, tako maloštevilni, pa tako dobri. To pozorno čudenje nam je, vedno lačnim priznanj in v stikih s tujino pogosto na robu občutka manjvrednosti, prijetno božalo srce.

Tukajšnji kolektivni kolesarski trans se je z vsakim dnem dirke stopnjeval. Kolesarstvo ni zakoten, ampak resen šport, v njem se kotalijo veliki denarji, z njim se ukvarjajo veliki mediji, v časih, ko se svet pogreza v ekološko krizo, ima tudi pozitiven prizvok, čisto drugačen kot kako rohneče, prepovedi potrebno avtomobilsko dirkaštvo. Skratka, spremljati dirko je bilo adrenalinsko uživanje in z vsakim dnem naraščajoče sladko pričakovanje Rogličeve zmage, dodatno okrašene s Pogačarjevim drugim mestom.

A ko je na Touru prišla velika dvojna zmaga, je v glavi in srcu mnogih nastala čudna zmeda, nenavaden razcep.

V Kisovcu (od koder je poleg Rogliča tudi J. Drnovšek) in Komendi te dvojnosti najbrž niso čutili, bili so enotno žalostni in kot en mož navdušeni. Večino našega kolesarskega sveta (anket o tem ni, zanašamo se na občutke in žive stike) pa je navdala nenavadna poparjenost, skoraj žalost. Pogačarjeva zmaga je seveda zbujala navdušenje, a vanj je vdiralo in ga kvarilo obžalovanje, da veliki zmagovalec ni Roglič.

Od kod ta nenavadna dvojnost?

Roglič je naš junak. Junak in ljubljenec je postajal počasi. Začel je slabo, pozneje pa se je njegova priljubljenost večala; najprej je bil smučarski skakalec, še mlad je strahotno padel, skoke opustil, začel, za njegov sedanji šport obupno pozno, s kolesarstvom, se uveljavil in postal velik. Skratka, padel, se skoraj ubil in se pobral. To zveni privlačneje kot eno samo zmagovanje. Lani je zmagal v Španiji, letos so o njem posneli dokumentarec, tudi v tujini so ga začeli razglašati za favorita Toura. Tam je že čez nekaj etap oblekel rumeno majico in v njej ostal vse do zadnjega dne, vse do polovice odločilne kronometrske etape, vse do začetka tistega klanca. Do takrat se je zdelo, da je končno zmagoslavje na varnem; v kronometru je Roglič dober, dotlej je uspešno krotil tudi Pogačarja. Toda na klancu je Pogačar podivjal.

Zgodilo se je, kar se rado dogaja. Spopadla sta se vrhunska tekmeca, vsak s svojimi aduti. Roglič je znana postavka, ve se, kaj zmore, ve se, da je garač, urejen v glavi in

dejanjih, vedno maksimalno pripravljen. Ob sebi je imel tudi vrhunsko moštvo. Zmagal bo, so govorili in verjeli vsi, po malem celo Pogačar. Toda adute je imel tudi on. Skoval je (skovali so mu) pametno strategijo; okoli sebe ni imel tako dobrega moštva, a se je prilepil na rep Rogličeve ekipe, postal tako rekoč njen (nezaželeni) član in tekmecu vso dirko dihal za ovratnik, puh, puh, puh.

Predvsem pa je Pogačar mlad. Mladost je neznanka. V njej se lahko skrivajo norosti, genialnosti, nepričakovane slabosti, izbruhi neizživete moči in čakajo na svojo priložnost. Pogačar je kritičnega dne od nekod vzel skrito moč, Roglič pa je imel povprečne ali slabe noge, kot rečejo kolesarji. In minuta prednosti se je na cilju pretopila v minuto zaostanka in v bled, izčrpan, prazen obraz.

Roglič je primeren za junaka, bolj kot še ne do konca izoblikovani Pogačar. Samorastnik, prizemljen, nenastopaški, drobnega obraza in telesa, da se ti v vsem tem garanju gor in dol po klancih kar smili – a v isti sapi uspešen, vrhunski, nepopustljivo zagrizen. Takega moraš imeti rad, še to, da je davčni begunec, mu na pol oprostiš.

Pogačarjevega zmagoslavja se veseliš nekako abstraktno, neosebno, kot njegov rojak, kot pripadnik iste skupnosti. Veliko večino osebnih, na konkretno osebo vezanih simpatij in naklonjenih čustev si že oddal drugi osebi, kot narejeni za figuro pozitivnega junaka. Potem ta junak doživi poraz, veliko zmago doseže nekdo drug, sicer tudi naš človek, vendar ne naš srčni izbranec. In tega ni tako lahko zamenjati, če si vsaj malo nagnjen k zvestobi. Svojega junaka imaš rad, z njim izgubljaš, z njim zmaguješ, zvest si mu. Svojih junakov ne menjavaš kot gate.

Tako je nastala ta čudna čustvena godlja. Najbrž bi je bilo manj, če bi bila tekmeca enako stara. Tako pa smo vzdihovali: mar bi zmagal Roglič, Pogačar bo tako in tako imel še veliko priložnosti.

A je pač, kakor je. Nastaja nov junak, stari počasi odhaja in temu ustrezno se bodo selila tudi kolektivna čustva. To je stara zgodba, v neštetih inačicah neštetokrat ponovljena že zato, ker tako hoče biologija.

No, zgodba še ni izpisana do definitivnega konca. Pogačar je supertalent, a tudi zanj se ne ve, ali bo trajno žareča zvezda. Zgodba ni končana niti za Rogliča, ki bi ga zdaj, če ne bi zmagal Pogačar, slavili do neba, tudi če bi bil samo drugi. Močan, vztrajen in racionalen je, zaradi »zgolj« drugega mesta na Touru ne bo pospravil kolesa v garažo, še bo tekmoval in zmagoval, morda celo v Franciji. Vsekakor mu bo od kolesarstva ostalo nekaj denarja, nekaj prijateljev in nekaj lepih spominov.

Zdaj je pač Pogačarjev trenutek. A vsak zdaj čez čas postane nekoč. Nekoč je tudi obvezen začetek pravljic, sladko-grenkih kot ta o dvojni zmagi-porazu.