Mediji v defektnih demokracijah

Vlado Miheljak

2. 10. 2020  |  Mladina 40  |  Dva leva

»Ponekod bi lastniki medijev temeljito razmislili, ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah in mnoge potrditve na mednarodni ravni.«
— Dimitrij Rupel o medijski spodobnosti (Mag, 22. 6. 2005)

»Prinesite mi en članek, ki ni bil objavljen. Jaz osebno se bom potrudil, da ga bodo objavili. Pa tudi, pa tudi tisti, ki ne more, bom rekel, govoriti resnice v medijih, naj pride k meni, pa bom jaz povedal, kaj naj naredi, prav?«
— Dimitrij Rupel o svoji viziji medijske regulacije (POP TV, 3. 4. 2007)

»Olimpijski komite kot organizator se tega ni držal. Ampak še nekaj vam moram reči, tudi vaša televizija se tega ni držala, zato ker je snemala nekaj, kar ne bi smela snemat. … Vam povem lepo preprosto. Če vi veste, da se počne nekaj protizakonito, ne morete tega vsesplošno prikazati.«
— Milan Krek meni, da je medijsko poročanje o protizakoniti dejavnosti nezakonito (TVS, 24. 9. 2020)

»Zaskrbljen? Ja, sem. Gospod Rupel se ne zdi najbolj goreč zagovornik svobode medijev!«
— Generalnemu sekretarju Evropske zveze novinarjev (EFJ) Ricardu Gutierrezu se kandidatura Dimitrija Rupla za predstavnika OVSE za svobodo medijev ne zdi najduhovitejša zamisel

»Oblast kritizira medije samo v totalitarnih državah.«
— Prihodnji predstavnik OVSE za svobodo medijev je že uperil prst v aktualno slovensko oblast (Večer, 21. 9. 2020)

Z izrazom defektna demokracija politolog Merkel označuje ureditve, ki dosegajo vse formalne kriterije demokratičnega ustroja, tudi medijski pluralizem, a je praksa delovanja in nadzora v njih omejena. Neredko tudi bolj kot v semiavtoritarnih preddemokratičnih ureditvah. Tako je praksa Orbánovega ali pred tem Tuđmanovega pa denimo Mečiarjevega režima na nižji stopnji, kot je bila v Sloveniji v času enopartijske ureditve v osemdesetih letih. Slovenija v času Janševega režima pa je tudi na najboljši poti, da to postane. Janši za zdaj zmanjkuje zgolj časa in udobne parlamentarne večine, da bi vzpostavil standarde, kakršni so v veljavi na Madžarskem in Poljskem. Zlasti mu ne uspeva urediti medijske krajine. Se pa trudi. No, brez kolaboracije tistih, ki so deklarativno zapisani levoliberalni opciji (SMC, DeSUS), mu to v tem mandatu ne bo uspelo. V prihodnje pa prav tako ne, saj tudi po relativni zmagi na naslednjih volitvah ne bo sestavil koalicije, ker bosta SMC in DeSUS odplaknjena na smetišče zgodovine.

Janša je ena tistih – dejansko tragičnih – figur, ki se iz disidentov ali kvazidisidentov (sam spada k slednjim) po pravilu spremenijo v monstrume defektnih demokracij, ko okusijo oblast. Jugovzhodna in vzhodna Evropa jih je polna; od Šešlja v Srbiji, ki je končal na tribunalu v Haagu, do Lecha Wałęse na Poljskem, ki so ga leta 1995, ko ga je porazil »komunist« Kwaśniewski, morali skoraj dobesedno odnesti iz predsedniških soban, ker ni priznal izida volitev. No, ko se je v drugo spopadel s Kwaśniewskim, je dobil le še odstotek glasov in se odvalil na smetišče politične zgodovine. Očitno je, da imajo avtoritarni populisti skupne težave. Ena je gotovo nepriznavanje volitev, ki se ne iztečejo ugodno. Tudi Janša vselej podvomi o legitimnosti volitev, ki se mu ne izidejo. Druga skupna težava avtoritarnih populistov so mediji.

Janša je, vse od tiste znamenite krilatice o labodjem spevu maja 1990, z mediji v nenehnem konfliktu, ker je začutil, da jim ni mar njegova potreba po ljubezni. In glej čudo, bolj ko jih napada, manj ljubezni je deležen. Zato išče rešitev, a se ne more odločiti, katera je prava. Ali naj s spornimi finančnimi transakcijami umazanega denarja iz tujine in domovine naredi svoje medije ali si s političnimi pritiski podredi te, ki jih že imamo? Pokazalo se je, da sta obe slabši. Vsi Janševi korporativni mediji so neprebavljivi; ne zgolj vsebinsko, ampak tudi in predvsem slogovno. Zato ne pridobijo občinstva. A ko prevzema in prevzame standardne medije, jih v najkrajšem času naredi neprebavljive. Zato hitro izgubijo občinstvo. Izgubijo ga, ker Janša napačno predpostavlja, da bodo medijsko preobrazbo sposobni izpeljati medijski krjavlji. Ker pa razni petki, jančiči in podobni zvesti medijski dninarji ne naredijo preboja, je sedaj Janša aktiviral dolgoprogaša Rupla, s katerim imata sicer izrazito ambivalenten odnos, ju pa druži podoben odnos do regulacije medijske krajine. Rupel je slon v trgovini z medijskim porcelanom. In če ga Janša pošilja medijsko prosvetljevat Evropo, to ni le slaba šala, ampak v očeh evropske javnosti zadnja potrditev, da postajamo jedrna članica Orbánove nove, avtoritarne Evrope. Pač, Rupel si predstavlja, da zmagovalec vsakokratnih volitev definira značaj medijev ter da morebitnih težav in zlorab ne rešuje v pravni državi spoštovana medijska zakonodaja, ampak medijsko samaritanstvo (češ, »osebno se bom potrudil za objavo«). Hja, Ruplova kandidatura za reprezentanta OVSE za medije je tako posrečena in strokovna kot imenovanje Milana Kreka za direktorja in govorca NIJZ. Sta kot Cervantesova junaka v neustrašnem boju z mlini na eter (izraz Slavka Splichala).

Kakorkoli. Odnos do medijev je lakmusov papir stanja demokracije v družbi in državi. In Rupel je zanesljiv testni listič.