Zeleni krov in lepa smrt

Bernard Nežmah

2. 10. 2020  |  Mladina 40  |  Pamflet

Nekdanji nacionalni guverner Boštjan Jazbec je eden dveh kandidatov za člana izvršilnega odbora Evropske centralne banke. Vsega šest članov ima ta odbor in tako visokega položaja v odločujočih institucijah slovenski državljani še niso imeli. TV SLO je kajpak v osrednjem ponedeljkovem dnevniku opazno pospremila vstop v predfinalno odločanje. Da bi ne bila enostranska, je na kandidaturo pogledala celovito. Prvi del je namenila predstavitvi funkcije, resda s poudarkom na višini plače in bonitetah, praktično nič pa o naravi dela v banki, v drugem le za tretjino krajšem delu pa je izpostavila, da zoper ex-guvernerja teče predkazenski postopek in da mu morebitna nova funkcija prinaša še močnejšo imuniteto, kot jo je imel pred tem. Zoper policijsko preiskavo na Banki Slovenije v času Jazbečevega mandata zdaj poteka pravni postopek EU zoper Slovenijo, tako da zna biti celotna policijska akcija klavrno pokopana. In to je znano že mesece. Realno torej kaže, da je verjetnost tožilskega preganjanja minimalna. Toda nacionalka ga je izpostavila malodane kot kriminalca, ki se poskuša s kandidaturo za evropski bančni vrh rešiti pred roko pravice.

Par dni pred tem je ista oddaja prinesla izjavo svojega generalnega direktorja Igorja Kadunca o predlogu kulturnikov (Šteger in tovarišija) o ustanovitvi 4. programa za kulturo in izobraževanje. A čelnik se ni ustavil ob ponujeni ideji, da bi se tudi vseslovenska televizija decentralizirala z dvema oddelkoma v Mariboru in Kopru, da bi tudi tam bivajoči novinarji dobili možnost lokalne zaposlitve, še manj o kritiki, da se je njen kulturni program v zadnjih dekadah drastično zmanjšal. Izrekel pa je presenečenje, da so pobudniki svoje ideje predstavili neposredno javnosti, ne da bi se poprej pomenili z njim, v finalu pa še nejevoljno pihnil, da s predlogi mešajo, namesto da bi podprli njegovo vodenje nacionalke!????

Prvi mož RTVSLO očita kulturnikom, da nastopajo s svojimi idejami o preobrazbi javne, torej tudi njihove televizije, in je zgrožen, ker izražajo svoje vizije, ko pa bi morali vendar javno podpirati njegovo politiko. Kot da bi poslušal vrh ZSMS in partijske posrednike, ki so v osemdesetih bentili na sestankih z glavnimi uredniki Mladine, zakaj vendar objavljamo članke, na da bi se z njimi pred tem posvetovali, in zakaj napadamo jugoslovansko armado, namesto da bi podpirali politiko Kučanovih reformatorjev v Beogradu.

Gospod Kadunc je pač bolj podoben direktorju kolhoza kot pa sodobne javne televizije.

Na drugem koncu sveta v despotski Rusiji imajo tudi javno televizijo, za katero zahodnjaki pravijo, da je državno trobilo Vladimirja Putina. Ena najbolj odmevnih oddaj na Rusiji 1 so pogovori novinarja Vladimirja Solovjeva. Ta je zadnjič gostil nekdanjega beloruskega ministra za kulturo, zdaj člana opozicijske koordinacije sveta Belorusije Pavla Letuška, ki je kot navit ponavljal fraze o pretepanju in ubijanju protestnikov. Voditelj ga je ustavil: povejte številke, koliko demonstrantov je bilo ubitih, jih je bilo več kot med rumenimi jopiči v Franciji? Gost je kajpak nanj bentil, da je navijač Lukašenka, a je utihnil, ko je Solovjev povedal, da so njegovim oddajam, v katerih je kritiziral policijsko nasilje v Minsku, onemogočili predvajanje v Belorusiji. Šlo je za vprašanje: ali je novinarstvo agitacija ali poročanje o stanju stvari? In potem je ruska državna televizija objavila posnetke, v katerih protestniki v čeladah s palicami in kamni tolčejo po umikajočih se policistih, in seveda tudi streljanje omonovcev na demonstrante in njihovo surovo pretepanje. Oboje je Belorusija.

Kakor je tudi Ljubljana mesto, kjer se bohotijo novo rastoče stolpnice jekla, betona in stekla, ki kopirajo desetletja stare magapolise brez duha. No, tokrat je mestna oblast ponudila drugačno sliko: na treh nadstreških avtobusnih postaj je skrbni Botanični vrt zasadil trdoživo rastlinje s slovenskega zahoda. Promocija – župan Janković ustvarja zeleno Ljubljano - je na dlani.

Nerodno je le to, da so v malem Kranju ozelenili krov cele šole, Dunaj se koplje v šarmu Hundertwasserjevih z drevjem poraščenimi bloki, Milano je sploh senzacija z ozelenelimi nebotičniki. No, Jankoviću je priznati, da je mojster samopromocije: našel je najmanjše možne strehe in naredil spektakel; no, lahko bi projekt še minimaliziral in dal ozeleniti en sam nadstrešek. Tu resda nacionalka ni prinesla drugega pogleda kot pri Boštjanu Jazbecu.

V državi so vzniknile nove človekove pravice. Da ne nosiš maske v avtobusu med očitno epidemijo, informacijska pooblaščenka je nad vladni predlog o merjenju temperature vstopajočih v poslovne in javne prostore takoj usmerila tirado, da iz tega lahko izide nedopustno zbiranje osebnih podatkov etc. In te teme polnijo družbena omrežja, množice o njih strastno polemizirajo in posamezniki se po potrebi še stepejo z varnostniki, ki bi si drznili od njih zahtevati uporabo maske. Jasno, tudi pravica, da med soljudi širiš bacile in viruse, spada med temeljne. Nerodno pa je to, da v Kanalu ob Soči občani še vedno hodijo po vodo v cisterne, ker vodovodna voda ni pitna. Njihova pravica do pitne vode, pa naj bo zapisana celo v Ustavi, ne šteje nič.

Kaj šele zgledi iz Francije, kot je Emille Jeanin, ki se zavzema za pravice krav do spodobne smrti. Da bi jih odrešili muk na tovornjakih in stresa na poti po klavnici – pretresene ob smrtnih krikih njihovih predhodnic na tekočem traku ubijanja je pretresljivo posnel film Hrana,d.d., Roberta Kennerja -, je lansirala idejo o potujočih klavnicah. Žival ima pravico tudi do čim milejše smrtne poti v domačem okolju. Cinično, a vseeno bolj svetlo.