Hierarhija kriz

Janko Lorenci

2. 10. 2020  |  Mladina 40  |  Kolumna

Svet še naprej tiči v pandemiji, po prvem valu se pogrezamo v drugo, morda hujšo fazo, hitre rešitve ni videti nikjer. Petkovi okoljski protesti po svetu, značilno šibkejši kot pred korono, pa so nas spomnili, da smo tudi sredi okoljske krize. Med krizama je nekaj podobnosti in razlik. Poglejmo najprej prve.

V godlji je ves svet – razviti in nerazviti, tisti na jugu, na severu in vmes. Epidemija se seli sem in tja po globusu, orjaški požari se dogajajo v vroči Avstraliji in visoko na severu, oceani naraščajo, živalske vrste izginjajo.

Tudi za posamične družbe velja: nihče ni varen, ne stari ne mladi, ne revni ne bogati. A bogati so vsaj za zdaj bistveno na boljšem, zdravstveno in socialno. Mlade korona zdravstveno prizadene manj, toliko bolj pa posredno, socialno. Ker bodo živeli dlje, jih bolj ogroža tudi slabšanje okolja.

Okoljska kriza napreduje postopoma, covid-19 pa je prišel čez noč. Družbe na obe hitrosti reagirajo slabo. Korona v marsičem ostaja neznanka in obramba je težavna že zato. Pri okolju se družbe postopnemu, a nezadržnemu slabšanju nekako sproti privajajo, se z njim sprijaznjujejo in ne razvijejo potrebne obrambe.

Znanost je obe krizi napovedala, a svarila zaležejo malo. Za to sta najbolj odgovorna politika in kapital. Politika ostaja negibna, ker bi sicer morala sprejemati nepopularne ukrepe, kapital, ker bi se mu zmanjšali dobički. V tej igri zanikanja nevarnosti sodeluje tudi prebivalstvo, ki hoče neomejeno konzumirati. Revnejši sloji želijo dobiti vsaj delček standarda premožnih, manj razvite države skušajo krčevito dohiteti bolj razvite.

Obe krizi povzroča ali sopovzroča človek. Pri koroni je ta povezava manj očitna. A tudi pri krizi okolja je veliko zanikanja, predvsem pa nobene res ustrezne reakcije. Vzrok za inertnost je v osnovi obakrat enak – pogon mora teči naprej. Tako pri epidemiji skoraj brez izjeme velja, da popolna ustavitev (lockdown) ni več dopustna, ker bi bila škoda, tudi zdravstvena, večja od koristi. Isto velja za okolje. V enem in drugem primeru se skuša ohraniti staro stanje.

Tu zazeva med krizama bistvena razlika. Ekološka kriza je neprimerno hujša kot virusna. Je univerzalna, ultimativna, ker je okolje (Zemlja) pač naš vseobsegajoči univerzum. Zato ekološka kriza skriva v sebi tudi vse druge parcialne, »podrejene« krize – vojaške, gospodarske, zdravstvene … Že sedanji začetki okoljske krize nakazujejo, da se bo svet okoli nas v kasnejših fazah dobesedno rušil. Neprimerno slabše kot v pandemiji bo postalo tudi čisto vsakdanje življenje. Je kaj hujšega kot kolektivni strah pred naravo (gozdom, reko, oblaki) okoli tebe?

A ta hierarhija kriz se ne priznava in vse bistveno ostaja po starem. Za to skrbijo tudi krize. »Podrejene« krize v trenutku, ko izbruhnejo, preglasijo vse okoli sebe, in potem se svet nekaj časa vrti zgolj okoli te ali one vojne, udara, gospodarskega zloma. Zdaj nas je povsem pogoltnila pandemija in prekrila ali zastrla tudi ekološko krizo, to krizo vseh kriz. Pri tem propadanje okolja že v začetnih fazah povzroča ali zaostruje nekatere podrejene krize, na primer begunsko. Tako živimo v začaranem krogu nenehno sledečih si kriz, v katerem se pozornost kar naprej obrača k posameznim katastrofam, na celoto pa se pozablja.

Obe krizi ponujata nekaj naukov. Prvi: svet je en, prepleten in globalnih kriz ni mogoče rešiti brez solidarnosti in sodelovanja, nacionalnega in globalnega. Drugič, odločilno je pravočasno ukrepanje; za okoljsko krizo velja to še bolj kot za pandemijo. Tretjič, pri krotenju kriz je izjemno pomembno zaupanje v politiko. Če je nizko, se prebivalstvo odziva pretirano prestrašeno ali pretirano brezbrižno. Pri tem lahko družbe iz kriz, kakršni sta pandemija ali okoljska kriza, rešuje samo politika oziroma država kot vrhovni kretničar družbe. S tem smo pri naslednji, ne ravno sveži ugotovitvi: sedanja civilizacija nas vodi v katastrofe, odločilni pečat pa ji daje kapitalizem, ki s svojo nesposobnostjo, da bi presegel logiko dobička, krize ustvarja, se iz njih rešuje z nenehno rastjo, to pa na omejenem planetu usodno uničuje naravo. Posvečenosti dobičkov in nenehne rasti se bo treba odpovedati, tu ne bodo pomagali nobeni goljufije in obvodi, tudi dozdevno vsemogočna tehnologija ne.

Vendar se svet še oklepa iluzij, izgublja dragoceni čas, to čuti in postaja čedalje bolj tesnoben. Iz kombinacije nelagodja in negibnosti, nesposobnosti za temeljite korekture, raste nekakšna frustrirana krizna sprijaznjenost, ki ji, ko gre za pandemijo, rečemo »živeti z virusom«. To je zoprno, tegobno življenje z mnogimi žrtvami in žrtvovanji. Toda z virusom se res še da nekako živeti, tudi če vse ostane po starem. Pri napredujoči krizi okolja to absolutno ne bo več mogoče. To na svoji koži že čutijo na primer v Anhovem ali Kaliforniji. Tam nosijo maske zaradi pandemije, a tudi zaradi silovitih požarov. Enega od popkov sveta sta hkrati udarili obe krizi, podrejena (virusna) in univerzalna (okoljska). Taki in podobni delčki sveta že živijo v mračni prihodnosti. To je mogočno opozorilo, kako ranljivi smo.

Vprašanje, kako s krizami živeti, je pomembno, a podrejeno vprašanju, kako krize preprečiti, omiliti, odpraviti. Pri univerzalni krizi je splošni odgovor jasen: poglejmo sistem, svoj način življenja, odnos do narave. To je ideološko in hkrati nadideološko, v bistvu eksistenčno vprašanje.

Krize znajo preurejati družbe, na slabo, a tudi na bolje. Zaradi španske gripe je ponekod nastalo javno zdravstvo, velika depresija je rodila socialno državo. S krizami je seveda treba živeti, vendar se z njimi ne sprijazniti. Pri koroni to še ni usodno, pri krizi okolja bi bilo samomorilsko.