KUL

Vlado Miheljak

9. 10. 2020  |  Mladina 41  |  Dva leva

»V državah z veliko bolj kritično covid-19 sliko uveljavljajo protokole, ki dopuščajo (covid-19 negativnim) profesionalnim športnikom, da igrajo, trenirajo, potujejo ... Mi pa žal delamo norca sami iz sebe ter seveda s tem kratkoročno in dolgoročno močno škodimo slovenskemu športu.«
— Boštjan Nachbar, nekdanji košarkarski reprezentant in dolgoletni igralec v NBA

»Zdaj grem na wc, ker sem si bruhnil v usta.«
— Reakcija nekdanjega rokometnega reprezentanta Ognjena Backovića na samopromotivne izjave Simone Kustec ob uspehu kolesarjev

Če se bo in ko se bo vrnil Dončić z dopusta (menda) nekje iz Mikonosa v Slovenijo, se bo začel veliki lov. Ko se bo po zaključku finala NBA vrnil tudi Dragić, prav tako. Namreč lov političnih veljakov za fototermine. V tem gotovo prednjači Pahor, ki se ne more obvladati. To smo videli, ko je kršil vse varnostne protokole ob zaključku tekmovanja Tour de France. Nič boljša ni Kustečeva, resorna ministrica za šport. Politiki se sploh radi sončijo v senci velikih športnikov. Od nekdaj. Spomnimo se vseh bizarnih norčij, ki jih je ob športnih dogodkih uprizarjal Pahor. Ne zato, ker ima šport rad, ampak ker ima rad sebe. Če mu to prinese trenutek pozornosti, gre s krtačo čistit nogometne čevlje reprezentantom, boksat s Zavcem, kolesarit z Rogličevo opremo … No, tudi Kustečevi ni dovolj, da pred kamerami skupaj s Pahorjem binglja z nogami na predsedniški mizi. Vselej hoče pristaviti svojo politično skledo. Kot, denimo, v času Toura. Takrat so jo spregledali slovenski športniki in mnogi izlivali gnev in gnus.

No, košarka je najpogostejše izrabljen poligon za politični ekshibicionizem. Ker je razmeroma močna. Spomnim se, kako so v nekem dobrem obdobju evroligaškega (takrat še) Uniona Olimpije hodili v Tivoli tudi poslanci desnice, ki jih košarka malo zanima. A ko je nastopila finančna kriza kluba in desnici ni uspelo instalirati politično motiviranega vodja sanacije, jih košarka naenkrat ni več nič zanimala in so jo prepustili umiranju na obroke.

Pred dnevi so se košarkarji Cedevite Olimpije, ki po združitvi z zagrebškim klubom in velikodušnim financerjem spet trasira pot vrnitve k stari slavi, vrnili s tekme v Franciji in ob slabih varnostnih ukrepih gostitelja je najverjetneje tam en igralec staknil covid. Vsi ostali so na dveh zaporednih testih ostali negativni. Strogo protokolirana pravila mednarodnega tekmovanja (Uleb-EuroLegaue/EuroCup) velevajo nadaljevanje prvenstva ob izločitvi okuženih igralcev. A ker je NIJZ dodelil desetdnevno karanteno celotnemu klubu, kar onemogoča tako vadbo kot tekmovanje, je tekmo, ki bi jo zelo verjetno dobil na parketu, izgubil za zeleno mizo. In to ravno ljubljanski košarkarski klub, ki več kot vzorno, tako rekoč modelno, organizira izvedbo tekmovanj in navzočnost omejenega števila gledalcev. Zaradi neživljenjske lokalne prakse se ni oglasil ne sicer neobvladano navdušeni »prijatelj« športa Pahor ne resorna ministrica, ki se je še nedavno hvalila ob uspehih slovenskih kolesarjev. Češ da so ti uspehi posledica modre nacionalne športne politike. Vsekakor je (ne le slednji) neodziv zadosten razlog, da se razglasi nekakšen splošni »silencio politica«; prekinitev vseh komunikacij in kontaktov športnikov s politiko.

O. K. Kdo bo porekel, da so taka pač pravila. A pravila so v slovenski praksi uveljavljena zato, da jih politični razred nenehno, arogantno, demonstrativno krši. Češ, kaj nam pa morete. In res jim za zdaj nič ne moremo. Pa naj gre za Hojsa, za Kacina, za Kustečevo, za Tonina, za Janšo … Celo glede ukrepov in sankcij v institucijah in organizacijah ne veljajo enovite obravnave. Ko zaznajo okuženega uslužbenca v kabinetu predsednika vlade, ne pošljejo celotnega kabineta v karanteno, ampak zgolj neposredno okužene in ogrožene.

No, neživljenjskost, nedoslednost pa se ne demonstrirata samo v obravnavi politike in cerkve na eni strani ter na drugi strani kulture, športa in izobraževalnega sistema, ampak zlasti v obravnavi najbolj deprivilegiranih skupin; denimo tistih, ki so v Sloveniji na začasnem suženjskem delu. Ne Pahorja, ne tradicionalistične, na družino orientirane desnice, ne resornega ministra za družino ne skrbi, da delavci ne morejo čez mejo obiskovati svojih družin, ker jih je (do nedavna) neizogibno čakala karantena, ki je pomenila verjetno izgubo službe. No, prav hudega sočutja pa do njih ne izraža niti opozicija.

In prav leva sredina (ali kar jo pač poimenujemo) je kolektivno kriva za sedanje politično stanje, v katerem se razgrajujejo temelji demokracije in pravne države. Naj ji bo jasno: Janša ni razlog, Janša je posledica. In ker avtoritarni politik lepljivih prstov ter njegova politična klika v želji po popolnem nadzoru pospešeno teptata vse regulative, smo pred zadnjo možnostjo, da preprečimo, da Janša postane dominantno stanje duha dežele, kot je Orbán na Madžarskem. Ker opozicija sama ni bila sposobna in pripravljena narediti nič, mimo njih pa se preprosto ne da, so dobili na mizo non-paper civilne družbe z naslovom Koalicija ustavnega loka (KUL) s prvopodpisanim dr. Jožetom P. Damijanom. Listina je ultimativna. Zato opozicijske stranke niso pred novo pobudo, ampak pred (dodatnim) popravnim izpitom. Ali splošna in sprejemljiva programska načela sprejmejo brez ugovarjanja in nategovanja ali pa bodo privezane na sramotilni steber politične zgodovine. S »tretjim človekom« na čelu pobude bodo lažje presegli narcisizme malih razlik.

No, kar se tiče SMC in DeSUS, pa je zadeva bolj zapletena: ali razglasiti splošno abolicijo za kolaborantski SMC in DeSUS, ki sta neposredno omogočila sedanje stanje, ali omogočiti častni umik zgolj posameznim poslancem, poslankam? Slej ko prej je slednje bolj primerno in verjetno.