Tihi komplot

Janko Lorenci

9. 10. 2020  |  Mladina 41  |  Kolumna

Mojca Šetinc Pašek, od hudobnega Janše ozmerjana za prostitutko, je opisala počutje človeka, ki ga napade zastraševalno-sramotilni stroj trenutnega premierja. Vsa dežela je v strahu, je dodala novinarka. A še huje je: Slovenija je v stanju pol-norosti, po malem podobni ameriški pod Trumpom. Poglavitni kreator tega stanja je politika, v njej pa vse za glavo presega Janša.

Mož ni unikum, spada v družino sodobnih avtokratov, ki sistematično krčijo demokracijo, sicer pa puščajo ureditev nedotaknjeno – socialne razlike se pod njimi večajo, javne službe privatizirajo, gospodarstva stagnirajo. Da bi to zakrili, si trdorokci, zlasti tisti v nastajanju, natikajo socialne in patriotske maske, hkrati pa podžigajo divje, zmedeno družbeno vzdušje, v katerem se izgublja občutek za to, kaj je prav in kaj ne.

Janša ga ustvarja za ugodje svoje uboge psihe, a tudi kot premišljeno strategijo zbujanja pravega koktajla slabih čustev – strahu, tesnobe, negotovosti, zmede. SDS je dobro naoljena mašina za ustrahovanje. Ima kleptokratskega poglavarja, po njem ukrojeno stranko, svoje medije, po vseh ustanovah razsejane podpornike, množico frustrirancev-prostovoljcev, ki po družabnih omrežjih sodelujejo v igri diskreditacij, obtožb, laži, podtikanj, napadov na drugače misleče. To mrcvarjenje javne psihe poteka že dolgo in se stopnjuje.

Če taka stranka v neoliberalni ureditvi, zaradi katere je družba že sama po sebi konfliktna in surova, nekaznovano trajno uspeva, se njen način delovanja počasi preliva v vso politiko, prek nje pa v družbo. V takem ozračju je vedno teže slišati razumne, tihe tone in argumente. Če hočeš, da te slišijo, se moraš pridružiti hrupu in ostrini. V Sloveniji smo že globoko v tem procesu – SDS glede divjosti še naprej izstopa, a vleče v svoje vode celoto. V ozračju negotovosti, zmede, histerije se širi krog ljudi, ki čutijo željo po močnem človeku, ki bi napravil red, četudi nered ustvarja prav on. A to je mogoče le, če je preostala politika zanič.

Če ni na oblasti, ima Janša na voljo predvsem zastrupljanje vzdušja. Tako teši in ohranja goreče privržence, zbuja negotovost in prek nje pripravlja teren za vrnitev na oblast. Vendar je dokaj nemočen. Ko je na oblasti, ves zastraševalni aparat, ki vodi v norost, še naprej dela s polno paro, pridružijo pa se mu otipljivi vzvodi moči – spreminjanje zakonodaje, brutalno kadriranje, finančno favoriziranje enih in privijanje drugih. Skratka, na oblasti postane janšizem dvojno nevaren. Zdaj, v svojem tretjem mandatu, toliko bolj, ker je opozicija tako jalova in ker so mu naklonjene tudi zunanje okoliščine, npr. vzpon avtokratov po svetu, zdelana in do orbanov samomorilsko popustljiva Unija.

V ta nevarni tretji mandat je udarila še pandemija. Ko bi najbolj potrebovali zaupanja vredno, preudarno oblast, imamo vlado, ki se v epidemiji, že sami po sebi morasti, okorišča s strahom in zmedo. To a priori izključuje dobro obvladovanje epidemije, nemogoče brez sodelujočega prebivalstva, ki oblasti vsaj za silo zaupa. Hitro naraščanje okuženih je direktna posledica nemogoče osnovne drže, pa tudi nesposobnosti te oblasti oz. SDS oz. Janše osebno.

Epidemija še ni dosegla vrha, oblast pa ji vedno očitneje ni kos. To utegne Janšo, podobno kot Trumpa, onemogočiti na volitvah. A stvar ostaja odprta. Za to je najbolj kriva leva sredina. Čeprav je neoliberalna in nerazvojna kot SDS, je bolj demokratična in manj razdiralna, zato je ne gre kar enačiti z vladajočo skrajno desnico. Hkrati je politika vendarle celota in ta celota je gnila; čuti se samozadostno, če komu, je zavezana le kapitalu, strankarske smetane pa po tihem vedno računajo: če bomo padli, nas bo zamenjala v marsičem podobna oblast, ki se bo kmalu obrabila in nam omogočila vrnitev. To morda ni zavestna strategija, a slovenska politika deluje tako. In v tem izmenjavanju katastrofalne in manj katastrofalne politike Slovenija tone vedno niže. To je tihi komplot kontinuitete, mogoč predvsem zaradi odsotnosti resne alternative neoliberalnemu razvoju in njegovemu socialnemu darvinizmu. Janša ga je odločilno uvajal, nato pa se v njem polno razmahnil.

Taka leva sredina ne more trajneje onemogočiti janšizma. Odpovedala je tudi zdaj, ko sta se, kakšna smola, združili naravna (virus) in družbena nesreča ( janšizem). Deloma je sramotno prestopila k Janši, deloma figurira kot jalova, nemočna opozicija, ki daje SDS možnost, da dobi še en mandat in dokončno predela Slovenijo v surovo, zaplankano, zaostajajočo tvorbo.

Ta čas vlogo, ki gre opoziciji, igra tista večina volilnega telesa, ki ostaja liberalna in janšizem zavrača. Ta večina ne more strmoglaviti vlade in prevzeti oblasti, vendar z glasovanji v anketah, s petkovimi protesti, z akcijami civilne družbe in – pozno! – s kar znatno pomočjo medijev skrbi za to, da Janša ostaja vidna, razpoznavna grožnja. Večinsko zavračanje janšizma tudi pomeni, da Janša ni uspešen avtokrat – uspešni, dolgoživi trdorokci (Orbán, Putin …) imajo praviloma široko podporo. Ostaja cinik, skrajnež in kleptokrat, na široki podpori ne more in ne zna graditi, zato bo nadaljeval in zaostroval držo in politiko, ki mu od časa do časa prinese status najmočnejše stranke, ne pa tudi gospodarske in socialne uspešnosti. Vse to janšizmu postavlja tesne meje. Dokler bo proti njemu toliko volivcev in dokler bo v veljavi proporcionalni volilni sistem, ostaja izjemno ranljiv. Če opozicija tega ne bo izrabila, bo izdala svoje volivce in naj gre k vragu. Se bo pač iskal nov obraz. Ali ni noro: normalnih volivcev za normalno državo je dovolj, normalne politike pa le za ščepec.