Hladna vojna

N'toko

9. 10. 2020  |  Mladina 41  |  Žive meje

Vse kaže, da smo na pragu nove hladne vojne. Po razpadu Sovjetske zveze in treh desetletjih ameriške nadvlade se je na obzorju znova pojavila resna tekmica za gospodarsko premoč. Upravljalci ameriškega imperija so se letos očitno zazrli v Kitajsko in zgroženo ugotovili, da jih ta prehiteva na vseh področjih. Zunanjepolitični aparat ZDA je šel v akcijo in ves svet poskušal potegniti v vojno proti »kitajskemu totalitarizmu«. V nekaj mesecih smo bili priča tarifni vojni, borbi proti Huaweiu in 5G-histeriji, nazadnje celo grožnjam s prepovedjo TikToka. V medijih smo začeli videvati prispevek za prispevkom o kitajski tiraniji nad disidenti v Hongkongu, nad Ujguri, nad Tibetanci ... Zunanji minister Pompeo je na turneji po Evropi začel graditi koalicijo proti »največji nevarnosti za svetovno demokracijo«, ki se ji je Slovenija s podpisom izjave »o varnosti telekomunikacijskih omrežij 5G« voljno priključila. Vse kaže, da bo ta boj med šepajočim ameriškim imperijem in novonastajajočo azijsko velesilo močno zaznamoval našo prihodnost.

Kitajska za slovensko levico pomeni velik izziv. Čeprav gre za silo, od katere bo odvisen naš razvoj, o njej vemo le to, kar nam povedo zahodni mediji. In ker leva gibanja pri nas nimajo več mednarodnih povezav in lastnih analiz dogajanja, so hočeš nočeš v veliki meri sprejela ameriško hladnovojno razumevanje sveta: države se delijo na demokratične in totalitarne. Vse, kar morate vedeti o Kitajski, je to, da spada v drugo skupino. Starejša generacija levičarjev je sicer še vedno instinktivno kritična do Amerike, hkrati pa je občutljiva na očitke o totalitarizmu in ve, da bo za vsako dobro besedo o komunistih nekaj mesecev deležna žolčnih napadov desnih fanatikov. Zato je tudi v levih kritikah pogosto skrita neizrečena predpostavka: zahodne kapitalistične države so še vedno bolj etične zaveznice kot pa različne diktature po svetu. Slovenska levica se težko prebija ven iz teh miselnih okvirov, zato ji še ni uspelo, da bi si zamislila zunanjepolitično strategijo, ki bi se bistveno razlikovala od desne.

Toda kot že leta opozarja Žižek, nas delitev držav na »totalitarne« in »demokratične« ne pelje k razumevanju česarkoli. Če kaj, nas dela slepe za vprašanja, ki dejansko odločajo o svobodi milijonov ljudi: kako države ustvarjajo svoje bogastvo? Vsa kapitalistična produkcija se je namreč vedno vzpostavljala na nedemokratični način – z razlastitvijo kmetov, plenjenjem surovin in podreditvijo brezpravnih delavcev. Razvoj sodišč, parlamentov, svobodnega tiska in drugih institucij, ki jih povezujemo z demokracijo, je bil vedno podrejen temu procesu in ga ni nikoli ustavil. Šele po debelem stoletju delavskih bojev so kapitalisti v strahu pred revolucijo začeli odpirati svoje institucije tudi domačim delavcem.

Pridobljene svoboščine so seveda pomenile velik napredek in so upravičeno cenjene, hkrati pa so speljale zahodno delavstvo v lažno prepričanje, da jih njihove države širijo tudi drugod po svetu. V resnici se je proces prvotne akumulacije s svojimi okupacijami, razlastitvami in genocidi zgolj preselil v druge dežele. Danes ga lahko vidimo v delti reke Niger, kjer naftne družbe razseljujejo desetine milijonov ljudi in jim uničujejo zemljo, v amazonskih gozdovih, kjer na pogoriščih vasi rastejo profiti živinorejskih korporacij, ali v Zahodni Sahari, ki jo Francija ohranja pod okupacijo za potrebo svojih poslov v Maroku … Delitev »demokracija/totalitarizem« nam ne pove ničesar o tej dinamiki.

Kitajska je v to igro svetovnega kapitalizma vstopila pozno – še v prvi polovici 20. stoletja ni imela omembe vredne produkcije, zato je bila redno žrtev japonskih in britanskih interesov. Kitajski sistem državnega kapitalizma je nastal kot poskus odgovora na izjemno težko vprašanje: kako sredi vojne modernizirati ruševine velikanskega fevdalnega cesarstva in zraven nahraniti milijardo prebivalcev? Da bi dohitela zahodne države, je morala postati surova v svoji učinkovitosti. Procese prvotne akumulacije in industrializacije, ki so jih drugi imperiji po svetu izvajali stoletja, je opravila z vrtoglavo hitrostjo. Cena je bila visoka – milijone umrlih med agrarnimi reformami in stotine milijonov razseljenih za gradnjo produkcijskih zmogljivosti pod Maom, surovo izkoriščanje novega proletariata za vzpostavitev konkurenčnosti na globalnem trgu pod Dengom. Rast milijonskih metropol, onesnaženje, politično zatiranje … kitajski razvoj je bil videti kot vsa zgodovina kapitalizma zgoščena v nekaj kratkih, brutalnih desetletij.

A čeprav bi malokdo, ki je odraščal v blaginji in politični sproščenosti povojne Evrope, v današnji ureditvi Kitajske videl kaj atraktivnega, ni njen razvojni proces nič bolj totalitaren, kot je bil drugod. In medtem ko ZDA poskušajo počrpati še zadnje kapljice profitov iz svojega utrujenega imperija, pri čemer se naslanjajo na evropske fašiste, savdske teokrate in južnoameriške mafijce, je Kitajska postala vodilna sila na področju znanosti in tehnologije. Ni le najbolje opremljena za boj proti epidemijam in podnebnim spremembam, ampak je v nasprotju z vsemi svojimi sosedi na pragu odprave revščine. Huawei je največja svetovna korporacija v lasti delavcev, kitajska vlada pa je edina na svetu, ki vodi od ZDA neodvisno gospodarsko politiko. Nič od tega ni zajeto v enostavnem opisu »totalitarizem«.

A kaj bi si lagali, beseda totalitarizem že zdavnaj ni uporabljena za to, da bi karkoli opisala, kaj šele pomagala zatiranim ljudem po svetu. Totalitarizem je prazen »buzzword«, izgovor za ameriško poseganje v tuje države in svarilo pred pretirano kritičnostjo do našega lastnega političnega miljeja. Ko naš vladajoči razred in njihovi medijski pridigarji zahtevajo, da »obsodimo vse totalitarizme«, v resnici sporočajo nekaj drugega: »Morda vam ni všeč naš sistem, ampak vidite, vse alternative vodijo v gulag.« Če se torej hočemo kadarkoli izvleči iz slepe ulice liberalnega kapitalizma, se moramo odpovedati jeziku hladne vojne, ki nam ga vsiljujejo ameriški hujskači, in se oprijeti materialistične analize ekonomskih procesov, ki dejansko potekajo. Morda nam pri tem pride prav Žižkov nasvet: »Prvo, kar moramo storiti, je neustrašno zavreči liberalne tabuje: Pa kaj, če nas obtožujejo ’protidemokratičnosti’ ali ’totalitarizma’!«