Psevdobesedni krog

Bernard Nežmah

16. 10. 2020  |  Mladina 42  |  Pamflet

Koalicija ustavnega loka (KUL) je poleg covida osrednja tema zadnjega tedna. Tokrat se je zgodilo prvič, da je poskus konstruktivne nezaupnice premierju dobil ime. Leta 1992 so poslanci pokušali zamenjati tedanjega predsednika vlade Lojzeta Peterleta. Pravila so bila enaka kot danes: v skupščini mora kandidat za novega ministrskega predsednika dobiti večino glasov vseh poslancev. Na glasovanju o konstruktivni nezaupnici so se zvrstili Igor Bavčar, Marko Voljč in Janez Drnovšek. Prva dva nista uspela, slednji pa je potem naslednjih deset let načeloval slovenski vladi. Toda vsa trojica je nastopila le s svojim imenom, same procedure so potekale na hitro. Po predhodnem iskanju podpore med parlamentarci je sledilo glasovanje. Tokratna zgodba z Jožetom P. Damijanom je drugačna. Na prvi pogled nič ne kaže, da bi lahko imela kaj uspeha. Marjan Šarec, voditelj največje od štirih strank, ki so ga lansirale, je potencialno premiersko ime pospremil z besedami, da mu nihče ni nasprotoval. Najmočnejša antireklama. Moč pretendenta ni v tem, da bi ga odločno podpirali, ampak v tem, da nimajo nič proti njemu!???? Sočasno je na kongresu SD zmagala Tanja Fajon, ki je napovedala, da bo, če postane premierka, Slovenijo popeljala med 10 najbolj razvitih držav sveta. Nerodno, da se sanjskemu uspehu odreče s podporo kandidatu Damijanu. No, tudi on sam ne deli zmagovite energije. Zadnjo kolumno v Dnevniku je naslovil jamraško - Zakaj mi je bilo tega treba. Za bitko se je torej pripravljen žrtvovati. Še bolj nenavadna je njegova napoved, da če se bo pojavil drugi kandidat, se lahko tudi umakne.

Fiasko vnaprej: ime, ki naj bi mobiliziralo najrazličnejše energije, se še pred startom na pol umika. In kaj je osnova konstruktivne nezaupnice razen želje zamenjati Janeza Janšo? KUL ima 39 glasov, medtem ko jih potrebuje 46. Namesto 7 manjkajočih ponujajo vabila SMC in Desusu. Skratka, reč ni parlamentarni postopek izglasovanja novega premierja, ampak psevdodogodek, ki njegovim akterjem odpira vrata v prime time medijev. Tako zdaj širni deželi kandidat Damijan sporoča, da je Janševa vlada pripeljala Slovenijo trideset let nazaj v čas pred osamosvojitvijo. Zdajšnja vlada je potemtakem državo vrnila v čas partijskega režima. Totalni nonsens, sicer pa bi mirne duše lahko rekel tudi, da je Janša odpeljal Slovenijo v leto 1920. Ko bi vmes ne ustanovili ustavnega loka, bi taka komparacija lahko končala le kot del kolumne, ne pa kot velika vest.

KUL, sicer marketinško všečno ime, je način, kako opozicijski glasovi kritike vlade dobijo medijski pospešek v visoko rangiranih vesteh. Toda pri konstruktivni nazaupnici je prvi podatek – kdaj. Tokrat tega ni. Ta pojem bo kot psevdodogodek lahko vztrajal tedne in mesece.

POP TV je srečanje vladnih predsednikov Janeza Janše in Viktorja Orbána ter hrvaškega zunanjega ministra Gordana Grlića Radmana ob napovedani gradnji povezovalnih daljnovodov elektrike v Kidričevem pospremila z oznako: Janša in Orban, samooklicana borca proti komunizmu. Če medij novinarski žargona popestri s koloritno besedo, je vsekakor poživljajoče. Toda kaj ko Slovar slovenskega knjižnega jezika pojem samooklican pojasni: ki sam sebe okliče, razglaša za kaj; samooklicani predsednik. Ali je bil Orbán res psevdoborec proti komunizmu? Leta 1989 so pod komunističnim režimom uradno pokopali legendarnega Imreja Nagyja, predsedniškega voditelja vstaje 1956, na pogrebu pa je izstopal prav Orbán, ki je zahteval nemogoče: odhod sovjetske vojske iz Madžarske ter odpravo enopartijskega režima. Bil je nosilec demokratičnih idej in antikomunist v javnosti takrat, ko je še vladal komunizem. Tako kot če bi Mladino osemdesetih označili za samooklicano rušilko komunističnih tabujev??? In tudi Janša ni padel v politiko devetdesetih z neba, ampak je bil zaradi člankov, ki so nasprotovali komunističnemu režimu, preganjan od tožilcev in bil zaprt na sojenju četverici. Lahko si o Janši in Orbánu mislimo karkoli, ampak samooklicana antikomunista pač nista.