Premik

Janko Lorenci

16. 10. 2020  |  Mladina 42  |  Kolumna

Pobuda za Koalicijo ustavnega loka je prišla v pravem času: Janša se je že dovolj razkrinkal; oblastno razgrajevanje ustanov in ustave napreduje hitro in neusmiljeno; prepričljiva večina volivcev janšizmu še vedno nasprotuje, hkrati pa je, skupaj z mediji, vedno bolj kritična tudi do opozicije.

Ko se je temu negativnemu pritisku prejšnji teden pridružil pozitiven – pobuda za Koalicijo ustavnega loka (Kul) –, se je dremajoča opozicija naposled zdrznila in pobudo hočeš nočeš vzela kot podlago za program alternativne vlade.

Alternativna je močan izraz, si ga opozicija zasluži? Glede na Janšo že, sicer pa kot celota (razlike v njej so znatne) za zdaj bolj malo. Poimenovanje Koalicija ustavnega loka pa je upravičeno, saj Janševa SDS, tipična skrajna desnica, iz dneva v dan dokazuje, da ni del legitimne politične scene. Kakorkoli, Kul na oblasti pomeni ohranitev, Janša na oblasti pa pogreb demokracije. In Slovenija se lahko iz dolgotrajnega capljanja na mestu skobaca in preobrazi v vitalno državo le v demokratičnem kontekstu. Če bo pod Janšo predelana v ogrsko salamo, bo zanesljivo tonila še naprej.

Seveda pa je samo antijanšizem premalo. Lahko Kul postane koalicija potrebne preobrazbe? Od zunaj ponujena platforma je programsko dobra osnova, vendar je splošna, načelna in ne nujno pisana na kožo vsej opozicijski četverici. Ta pod pritiskom razmer počasi »stopa skupaj«, a napetosti v njej ostajajo. Pomembno, a še odprto vprašanje je, ali bo mandatar potencialne levosredinske vlade res Jože P. Damijan. Za zdaj je pogojno sprejet kot predlagatelj pobude, vsaj deloma pa tudi po taki logiki vodij opozicijske četverice; če že ne morem biti premier jaz (Marjan, Luka, Tanja, Alenka), naj bo nekdo od zunaj, nekdo tretji.

Damijan še ni dokončna izbira. Sam po sebi se zdi dober premierski kandidat, zlasti v primerjavi z vrsto prejšnjih premierov. Je uveljavljen ekonomist, ukvarja se tudi s konkretnimi projekti, ima nekaj političnih izkušenj, je ambiciozen, izjemno delaven, angažiran tudi v javnih zadevah. Ni ljudski tribun, a se zdi verodostojen in človek, ki mu ni vseeno za skupnost. Svojčas je bil eden izmed zloglasnih mladoekonomistov, ki so utirali pot neoliberalizmu po slovensko in s tem napravili velikansko škodo. Zdaj je eden potentnejših kritikov neoliberalizma in njegova postopna preobrazba – vsakdo ima pravico do nje, hvalabogu – se zdi pristna in trajna. Pod črto je Damijan na pol nov, obetaven obraz, ki pa mu ne bi bilo treba na novo ustanavljati stranke. Seveda pa je lahko odsotnost lastne stranke za vsakega premiera tudi ovira.

Alternativna vlada lahko zaživi le, če se bo opoziciji pridružilo vsaj sedem poslancev Janševe koalicije. Počivavškova SMC kot celota Janše ne bo zapustila, kaj bo z DeSUS, ki je trenutno brez vodje, bomo videli. Po svoje bi bilo boljše, da bi v opozicijo prestopili samo posamezniki, saj sta stranki zelo diskreditirani. Poleg tega bi bila številnejša opozicija še bolj neenotna in teže vodljiva.

Kandidatov za prestop je zlasti v SMC menda kar nekaj. Vsi so pred odločitvijo, pomembno zanje in za državo: oditi, se pridružiti opoziciji ali vztrajati pri Janši do bridkega konca – volitev čez poldrugo leto. Pred njimi so različne, tudi moralne dileme. Zdaj so tam, kjer ne bi smeli biti – prišli so iz izrecno protijanševske koalicije in torej opeharili svoje volivce, vlada, ki ji omogočajo obstanek, je očitno škodljiva in nevarna. K njej sta jih pripeljali strankini vodstvi, zdaj lahko to – ne kot ubogljiva čreda, ampak kot odgovorni posamezniki – popravijo. To bi vsaj nekaterim olajšalo življenje v širšem zasebnem krogu.

Obstajajo tudi drugi razmisleki. Čas za prestop je dokaj kratek. Če se bo Janševa vladavina zavlekla, opozicija nekaj mesecev pred volitvami ne bo več skušala vreči vlade in takrat bo vsake možnosti za prestop konec. Nadalje: vsaj SMC bo z volitvami gotovo izginila s političnega prizorišča, z njo pa tudi njeni poslanci. Če prestopijo v opozicijo, si lahko podaljšajo politično kariero. SDS za svoje kadre skrbi, za druge nikakor, poleg tega bo zaradi svojih grobosti, gospodarskih težav, galopirajoče epidemije … skoraj gotovo izgubila naslednje volitve.

Skratka, načeloma je najbrž mogoče najti dovolj družbeno odgovornih in tudi zase skrbečih prestopnikov, ki bi pomagali zrušiti sedanjo vlado. Ne dvomimo pa, da je Janša glede tega na preži.

Opozicija se je z zamislijo o alternativni vladi odzvala na pobudo od zunaj in ni sama sprožila akcije. To je slabo. Negotovo je tudi, ali se bo za prestop odločilo dovolj poslancev. To je odvisno tudi od tega, kako resno bo delovala opozicija v prihodnjih tednih in mesecih. Na splošno pa dogajanje v zvezi s koalicijo ustavne večine ni strel v prazno, ampak potreben in pozitiven premik. Po eni strani gre za to, da se, če je le mogoče, čim prej konča Janševo mrcvarjenje države. Enako pomembno pa je preprečiti, da bi se janšizem širil in postal samoumeven, fatalistično sprejet kot nekaj neizogibnega ali celo znosnega. Nastanek Kula je pogojno močan politični pa tudi psihološki premik, ki opogumlja volivce, kliče k javni besedi nove galete, sporoča institucijam, naj se ne vdajo brez boja, policiji, naj ostane z ljudstvom, ne proti njemu.

Tudi če poslanskih prestopov ne bi bilo dovolj, Koalicija ustavnega loka ni odveč, saj od samega nastanka vpliva na izid prihodnjih volitev. In bistveno je, da Janša na njih ne dobi možnosti za nov mandat. Odgovornost opozicije pa se je z dogajanjem okoli alternativne vlade silovito povečala.