O Nobelovi nagradi za ekonomijo

dr. Bogomir Kovač

16. 10. 2020  |  Mladina 42  |  Ekonomija

Nobelova nagrajenca za ekonomijo sta leta 2020 postala Paul Milgrom in Robert Wilson za teoretske prispevke in praktične rešitve na področju dražb. Prihajata s prestižnega Stanforda in sta raziskovalno, pedagoško in življenjsko tesno povezana že desetletja. Simpatična anekdota, kako starejši Wilson kot pravi mentor sredi noči sporoča veselo vest o nagradi na vratih sosednje Milgromove hiše, je obšla svet. Visoka znanost s človeškim obrazom je bila stara Nobelova ideja, družabna omrežja jo lahko danes celo utrdijo. Ekonomista sta nagrajena za teoretsko analizo trgov, dražbe veljajo za enega njihovih arhetipov. Zato se tu kreše vsa abstraktna teorija trgov in cen, zasebnih vrednosti in skupnih vrednot, koristi in tveganj. Letošnja nobelovca sta hkrati ponudila tudi nove formate delovanja dražb, trgi povsod potrebujejo pravila. Teoretska eleganca je pri Milgromu in Wilsonu tudi uporabna.

O Nobelovi nagradi za ekonomijo vemo domala vse. Nagrada je dejansko projekt švedske centralne banke Riksbank, deluje pod okriljem švedske kraljeve akademije za znanost in ima enakovreden položaj z drugimi nagradami Nobelovega odbora. Vemo tudi, da večino nagrad dobijo ameriški ekonomisti s petih univerz, za zdaj so med nagrajenci samo dve ženski in en temnopolti ekonomist. Poznamo tudi rigorozni postopek nominacij in presoj, ob nagradi petčlanski odbor vsako leto izda poglobljeno analizo o znanstvenih dosežkih nagrajencev. Toda to ne zabriše dveh drugih stranpoti. Do sredine sedemdesetih so nagrado dobivali znani ekonomisti 20. stoletja, kot so Samuelson, Arrow, Hicks, Friedman in Hayek, brez pokojnega Keynesa, kasneje so bila velika in razvpita imena redkejša. Število nagrajencev je raslo, njihova odmevnost pa je postopoma padala. Danes jim veljavo določa njihova prisotnost na družbenih omrežjih. In drugič, nenavadna razporeditev nagrajencev razkriva, kako ekonomija v najžlahtnejši podobi intelektualnih namer temelji na neokolonialni in imperialni zgodovini zahodnega mačističnega sveta. Odbor za zdaj ni popravljal teh neenakosti, ni iskal alternativ in sporočil, kako spremeniti svet na bolje. Toda prav to je bilo poslanstvo Nobela in njegovega čaščenja znanosti.

Zadnja štiri leta se je nagrada vendarle približala največjim problemom sodobnega sveta, revščini in neenakosti, ekologiji in razvoju, pa vedenjski ekonomiji. Letošnja se je obrnila h klasični temi tržne ekonomije, kako delujejo čisti trgi in racionalne odločitve na njih. Dražbe veljajo za inkarnacijo t. i. čiste tržne konkurence, ekonomske racionalnosti in učinkovitosti. Tu se morda triada cena-vrednost-vrednote, ki prepleta teorije trga, cen in vrednosti, razkrije še bolj natančno kot na področju finančnih trgov. Na dražbah se neposredno vrednoti blago, akterji lahko višajo cene (angleška avkcija) ali pa jih nižajo (nizozemska avkcija) do končne sprejemljive vrednosti. Lahko so odprte ali zaprte, zasebne ali javne, zasebniki tu maksimirajo kratkoročne dobičke, država pa družbene koristi na dolgi rok.

V antičnem Rimu so na dražbah trgovali z dolgovi, prvo dražbeno hišo smo dobili leta 1674 v Stockholmu za prodajo dragocenega blaga, zlasti umetnin in nepremičnin, kasneje so dražbe zajele običajne tržnice in bolj profano blago, kot so živina, les, poljščine … Danes se na dražbah znajde vse, kar potrebuje sprotno cenitev, hitre in učinkovite transakcije, na lokalni in globalni ravni. Na njih trgujemo s strateškim blagom, kot so elektrika, nafta ali žito, z emisijskimi pravicami in telekomunikacijskimi frekvencami, na dražbah so tudi krediti in dolgovi držav, podjetij ali posameznikov, vedno bolj tudi spletna trgovina … Na različnih dražbenih trgih se dnevno obrača na tisoče milijard evrov. To je svet pomembnih trgovskih in finančnih transakcij na lokalni in globalni ravni.

Nobelova lavreata sta teorijo dražb najprej opredelila v obliki formalnih pravil (institucionalno dizajniranje) in teoretskih pojasnil (cenovne in vrednostne sheme). Ključno vprašanje je, kako organizirati tržne transakcije in delitev dobrin, ki se težje vrednotijo. Zato je pomemben način draženja, kdaj dosežena cena pokriva pričakovano vrednost dobrin in kako odpraviti negotovost med deležniki trgovanja. Gre za racionalno strateško igro v okviru nepopolnih informacij, ko želimo doseči optimalen položaj s primerjanjem zasebnih vrednosti in vrednotenj drugih. Tu postaja avkcijska cena blaga nekaj tretjega, subjektivne vrednosti se objektivizirajo tako, da se izenačijo za vse udeležence dražbe. Individualne vrednosti postanejo skupna vrednost, čeprav ima vsak udeleženec svoje preference in ne pozna stališč drugih. Igra skupne vrednosti je negotova, saj vsak zmagovalec dražbe privatizira končno vrednost, ki je lahko višja od lastnih pričakovanj in hotenj drugih. Prekletstvo zmagovalca tiči na prelomu, ko ne želi preplačati dobrine, toda hkrati se boji, da jo bo izgubil. Teoretsko torej lahko rešite zgolj to, da izgubite manj, če veste več o zasebnih namerah in ocenjenih vrednostih drugih. Zadrege teorije cen in vrednosti so tu nerešljive, premagujemo jih lahko z algoritmi trgovanja ali drugačnim institucionalnim formatom, kot je recimo vzporedna večsmerna globalna dražba (SMRA). Tu povezujemo hkrati več dobrin in pogojev trgovanja, dražba postane sistem kompenzacij, ki jih udeleženci želijo sprejeti. Konkurenca vodi do racionalnih vrednotenj, hitrost zaporednih transakcij znižuje negotovost in špekulativna tveganja.

Milgrom in Wilson sta inovativno združila teorijo in prakso dražb. Dejansko sta nehote dokazala, da dražbeni trgi ne morejo delovati brez družbene regulacije, da zasebnih vrednotenj ni brez upoštevanja družbene vrednosti. Teorija vrednosti je prevratna, kadarkoli se je dotaknemo. Zato smo jo pred stotimi leti opustili in jo danes bolj pomotoma nagrajujemo.